Restavracija Academia: kuharji v romarskem središču

Marija Bistrica je romarsko mesto v hrvaškem Zagorju, z veliko cerkvijo, številnimi pripadajočimi zgradbami in z nešteto stojnicami, ki za nizko ceno ponujajo razne verske spominke. Turistično ponudbo mesteca zaokrožuje hotel Kaj grške verige Bluesun, ki ponuja marsikaj, tudi savne in masaže, a kljub prenovi ne deluje prav toplo.

Naš načrt je bil, da v hotelski restavraciji, ki v hrvaškem časopisju dobiva dobre, če že ne zelo dobre ocene, kaj pojemo. Je pa res, da v teh krajih kakšne večje konkurence ni, proti severu je še Villa Magdalena, pa tudi svojevrstno turistično naselje Vuglec breg ima svojo gostilno …

Restaurant Academia - Hotel Kaj

Zagrebačka bb, 49246 Marija Bistrica, Hrvaška

Telefon: +385 49 326 600

Ampak Academia ni kar neka gostilna, to je že skoraj preveč moderno oblikovana restavracija z velikim oknom v kuhinjo, kot ga imajo najboljše restavracije po svetu. Le da se za oknom ne dogaja nič posebnega. Kuharji in pomočniki niso dirjali od krožnika do krožnika, ne od štedilnika do hladilnika. Bilo je mirno in tako je ostalo ves večer. V jedilnici so bile mize in stoli razmetani in kljub temu, da smo rezervirali majhno mizo, so nas posadili k mizi za osem oseb in so potem pribor počasi pospravljali vse do glavne jedi. Jedilnik, ki ga imajo na svoji spletni strani, ni obstajal, in tudi degustacijskega menija, ki so ga obljubljali, ni bilo. Bodo pač nekaj pripravili. Prav.

Začeli smo s solidnim penečim Zlatnim Vuglecom z Vuglec brega, saj ob množici napitkov z vinske karte niso veliko ponujali na kozarec. Pa tudi kakšnega pozdravčka iz kuhinje niso ponudili, čeprav smo večkrat lahko prebrali, da gre za izredno kreativno kuhinjo. Imeli pa so kar nekaj različnih vrst kruha (tudi pecivo v obliki srca), ki ga menda spečejo sami.

Začeli smo s tremi siri: prvi, menda mu je ime Dragec, je bil dimljen ter ovit v sezam in lan, feto so potresli z makom, k njima pa so dodali še kajmak. Drugi del hladne predjedi je bil goveji jezik z bučnim oljem, zadnjega smo si želeli še več in ga na mizo dobili v skodelici. O steklenici ne duha ne sluha – vprašanje, katero etiketo bi videli na njej.

Zraven so natočili kozarec lokalnega Bolfanovega renskega rizlinga. Saj hočemo lokalno in vino ni bilo slabo, a kaj pomembnejšega ne odpirajo. Imajo pa, kot rečeno, marsikaj. Šampanjce, kot so Krug, Pommery, Taittinger, Moet in Armand de Brignac, najdražji je bil 600 evrov, preračunano v našo valuto. Drugače imajo veliko hrvaških vin iz vseh vinorodnih področij, od mnogih naših je najvišje ocenjen Simčičev sauvignon Opoka, za katerega zahtevajo 120 evrov. Enako kot za Gravnerjev Breg 2002, če omenimo še Italijo.

Sledila je bučna juha, nekako prazna, pomoč smo poiskali v popru in soli. Renski rizling je ostal tudi pri ješprenovi kaši, ki so jo ocvrli v koruznih kosmičih, dodali pa slanino in grahov pire s češnjevcem. Zanimiva, verjetno najboljša jed večera, a konkurenca ni bila huda. To se je še posebej videlo pri glavnih jedeh. Po mnenju natakarja je bil za glavne jedi najbolj primeren Bolfanov modri pinot iz leta 2011, medtem ko je tisti iz leta 2009, dražji le za nekaj kun, za naše omizje ostal skrivnost. Ja, lahko bi vzeli steklenico, ampak je nismo.

Pozneje se je izkazalo, da bi morali glavno jed podpreti s kakšnim cabernet sauvignonom … Glavne jedi, ki jih je pokrivalo sicer povprečno vino, so bile namreč po zagorsko težke, čeprav smo imeli ves čas občutek, da bi v Academii lokalno kuhinjo radi posodobili. Velika porcija telečje pečenke je bila pripravljena kot rulada. Bila je malce premastna, še bolj mastna je bila rulada iz svinjske potrebušine, zato smo se pri obeh raje lotili prilog: pečenega krompirja, mlade čebule, jurčkov in lisičk.

Kaj pa sladice? Morda smo bili v tem primeru še najbolj razočarani: poskusili smo Rdečo kapico, zloženko keksov, vaniljeve kreme in nekakšnega nedoločljivega rdečega sadnega želeja. In poskusili smo Monte, popolnoma enako sladico, le rdeči žele je zamenjala čokoladna krema.

Kaj reči na koncu? Če je to drugi najboljši lokal na severozahodu Hrvaške (takoj za medžimursko Malo hižo), potem je nekaj narobe. Samo za občutek, v Academii gost do zadnjega ne ve, koliko bo plačal, ker cen ne more nikjer prebrati. Na koncu se je izkazalo, da nas je opisana hrana stala kakšnih 40, morda 45 evrov na osebo.

Povzetek

Poskus prenove sicer težke lokalne kuhinje v novem, skoraj preveč modernem prostoru. Na koncu je hrana vseeno nekoliko pretežka, o kakšni kreativnosti in drugačnosti pa bi težko govorili.

Vinska karta je izjemna, na njej praktično nič ne manjka, na žalost na kozarec ponujajo zgolj lokalne avtorje, pa še to zgolj njihove poceni kapljice.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.