Okrepčevalnica Ruj: med kraškim krepčanjem in kreacijami

Prepozno? Ja. Prvič zato, ker bi si omembo v L'Espressovem vodniku zaslužili že kako leto prej, drugič pa zato, ker se ne morem znebiti občutka, da so v Dolu pri Vogljah bolje kuhali v časih, ko so še delovali bolj po domače. Takrat, ko so bili odprti, če me spomin ne vara, zgolj konec tedna, in so sosedovo domačo skuto čakali kar pri mizi, dokler je ni od njega pripeljal mulo na starem APN 4.

Vendar se Ruj (na sredini poti med Sežano in Dutovljami), jasno, še vedno splača obiskati, čeprav bi si želeli malce prijaznejšo notranjost, tudi kadar je za vrt prehladno, malce bolj ločene prostore ali tiho glasbo, še posebej, če so drugi gostje preglasni. V predsobju še vedno diši po dobrem kuhanju in v istem prostoru še vedno prodajajo Rujeve dobrote, mešane marmelade in preostalo robo. Prijazna gospodarica, ki menja svojega moža – pravijo, da mojster Patajac (kadar ne nastopa na televiziji) že nekaj časa pripravlja projekte v Divači –, ima jedi napisane na listku, vinske karte pa niti nima (po krajšem posvetu se je našel Paraschosov merlot 2007, drugače pa so, kakopak, orientirani na Kras). Mimogrede, tudi preprosto vinsko karto so včasih že imeli. Iz vsake garniture našteje tri ali štiri jedi, ki vse spominjajo na Kras, hkrati pa jim dodajajo nekaj kmečke domačnosti in ščepec idej. To seveda poznamo. Ravno po kreativnosti se je Ruj vedno razlikoval od konkurence na Krasu. Kmečki turizem za gurmane, ja, mogoče ...

Moram omeniti, da smo pogrešali brkinski pršut, ki pa ga resnici na ljubo že dolgo nimajo, smo pa zato brez sramu napadli domačo skuto s timijanom in nekaj malega tartufov. Domačo salamo režejo na roke, kar pomeni, da so kolobarčki konkretni kolobarji. Tako skuta kot salama pa sta izvrstni. Poskusili smo še samosvoj pire paradižnika in jajčevcev, ki je sicer v porciji z bučnim oljem in jezikom, preskočili pa smo poseben tatarski biftek in piščančjo pašteto, ki ju je bilo tudi moč dobiti za začetek. Koromačeve juhe je bilo preveč in s seboj ni prinašala velikih novosti, v fazi toplih predjedi bi jo lahko zamenjali žlikrofi s skuto na omaki buče in pancete. Ali pa golaž iz govejega repa ...

Med glavnimi jedmi je briljiral mlečni pujsek, ki so ga kljub mladim letom še dodatno mehčali in s podobno metodo so pripravili tudi teletino. Sicer pa je bilo mogoče poseči tudi po taljati s koščki slanine – za okus in še klasičen svinjski zrezek. Mimogrede, Ruj je tudi eno od zatočišč enega boljših primorskih vinarjev Joška Renčela, zato je treba poskusiti tudi kaj njegovega. Če smo glavne jedi spremljali v celoti z zamejskim Grkom, je imel Renčel priložnost predstaviti svojo tri leta staro sladko Negro med sladicami. Sufle z domačim bananinim sladoledom in baklava po kraško (veliko manj mastna od sarajevske).

Kot rečeno, nekje med kraškim kmečkim turizmom in kreativno kulinariko. Tudi pri cenah. Če odštejemo vinske in druge kapljice – kakih 35 evrov na osebo pripravite, če se odpravljate v te kraje. Še posebej, ko odprejo domači vrt, je lahko v Ruju zelo prijetno.

Povzetek

Lokalna kraška kuhinja, ki se spogleduje z vrhunskim kuhanjem. Razen skute in klasičnih mesnin se ponudba veliko spreminja.

Vinska ponudba niti ni slaba, orientirana je na domače okolje – nekaj malega tudi na Brda in Vipavo – ampak zapisane pa nimajo in s tem otežujejo izbiro.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.