Gostilnica pri Škofu: na slabšem bregu Ljubljanice

In kaj se je zgodilo v ne prav srečnem koncu? Pojma nimam, dejstvo je, da Pri Škofu več skoraj nič ni, kot je bilo, ponavadi to pomeni, da so zamenjali lastnika ali kuharja. Če so včasih dajali vtis nekakšne moderne, skoraj newagerske zgodbe, so zdaj, z redkimi izjemami, bolj klasični. Ponudba juh, na katero smo padali pet ali šest let nazaj, je postala celo manj inovativna od hotelskih menz v Ljubljani. Jedi je malo, pa še te niso nič posebnega. Jedilnega lista ali vinske karte se jim ne da napisati, bojda zato, ker stvari toliko menjajo, da jim tiskovine ne bi uspele slediti. Pa ni res. Naša ekipa je šla na njihov teren namenoma večkrat, pa niso ničesar spremenili. Je pa jasno – če nič ne piše, lahko pregovorno tečnemu Firstu računajo, kolikor si izmislijo.

Pri Škofu

Rečna ulica 8, 1000 Ljubljana

Telefon: 01 426 45 08

Vina pa … ne vem, zakaj se mi zdi, da so imeli prvič samo dve možnosti, natakar pa je nekje v kleti našel Veliko rdeče. Seveda lahko samo ugibamo, kaj imajo poleg tega, kar smo naročili, ampak to niti ni namen te rubrike. V vsakem primeru so imeli solato iz hobotnice, ki so jo tistega večera postregli s krompirjem, olivami in špinačo. Jasno, da bi pričakovali kaj manj konvencionalnega, gotovo pa ne rakcev z avokadom. Mogoče mlad sir s tartufi ali pa kar turistično – pršut s parmezanom, to vedno vžge.

Včasih pred omenjenimi jedmi, ki bolj kot neko ljubljansko eko – new age – hipi sceno slikajo napad na vsega vajene turiste, na začetku postrežejo pozdravček, sicer ne pretirano zanimiv zeliščni namaz, ki bi za nadgradnjo potreboval kakšno boljšo kruhovo podlago. In če so imeli pri Škofovih nekoč soliden izbor juh, je te dni treba paziti. Za časa naših obiskov so imeli korektno bučno juho, grozljivo in iz bog ve kakšnih razlogov orientalsko začinjeno koruzno juho. Preveč začinjen napitek smo morali vrniti, a podobna zgodba se nam je ponovila, ko smo čez kak teden naročili fižolovo juho, v kateri je bilo za tedenski obrok česna.

Mimogrede, med hranjenjem smo se lotili tudi kaberneja Tilia, ki se je ob znosni ceni (3 evre za deci) lahko dogajal cel večer, sicer pa veliko drugih možnosti, ob ugibanjih, kaj in koliko imajo, niti ni bilo – Veliko rdeče in Teodor pa sta vseeno malce predraga napitka, da bi jih človek vsak dan pil. Tople predjedi? Imeli so malce presuho rižoto z lisičkami, imajo še njoke, sicilijanske testenine in nekaj solat. V finalu pa, če mislite, da to niso kraji za morsko žabo z bučkami in tartufi, pa za losose in tune, tako kot vsi, ki poznajo Škofovo kuhinjo še iz prejšnjih časov, naročite Škofov biftek. Če jim uspe, pa jim ne vedno, ker se včasih poper v skorjici preveč ali premalo zapeče, je to ena najboljših jedi na obrežju reke. Škoda, da so povsem nenevarno solato, ki je bila zraven, tako kisali, da ni bila užitna. No ja, tudi biftek bi bil lahko manj pečen, zato pa je boljše vtise pustila račka, ki so jo opremili z mnogimi sestavinami, od kostanjev do tartufate, da o trevisianu niti ne govorimo.

Menda lahko postrežejo tudi nekaj drugih mesnin, ki jim dodajo gobe, borovničevega bifteka pa za zdaj še nismo poskusili. Svoje čase smo bili oboževalci pozlačenega ananasa z vaniljo, ki se je tokrat spremenila v beden puding. Podobno reč so pomešali z gozdnimi sadeži, imeli pa so še cel bataljon tort in celo štruklje. Zmagovalna je bila vseeno torta z breskvami, mandlji in skuto.

Povzetek

Nekoč gostilna z mnogimi idejami, trenutno pa ob različnih dneh v zelo različnih formi. Jedilni list ali spletna stran sta med rečmi, ki jih nočejo. Kakšen bo račun, pa človek lahko zgolj ugiba. Vseeno morate poskusiti vsaj njihov tradicionalni biftek s poprom in smetano.

Vinska karta je še nekaj, kar je Škofom tuje. Imajo nekaj buteljk, za cene pa morate seveda posebej vprašati.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.