Kaj in kako bomo pili v naslednji petletki

Se vračamo k tradicionalni hrani, imamo raje azijsko, jemo lokalno hrano v njenem okolju, nas še moti hitra prehrana z vsemi negativnimi učinki na naša občutljiva telesca … Na ta vprašanja (bolj ali manj uspešno) odgovarjamo v vsakodnevnih kulinaričnih rubrikah. Pred časom pa smo našteli tudi nekaj najbolj trendovskih načinov prehranjevanja v Sloveniji in še posebej v naši prelepi prestolnici. Toda ali ni še pomembnejše vprašanje, kaj pravzaprav pijemo, medtem ko jemo? Katera vina se pijejo in na kakšen način? Poglejmo, kako je v naših krajih.

(Ne)obvezne velike količine

Povprečnemu pivcu prav nič ne pomaga, če so se v zadnjih letih tudi v naših kleteh pojavili solidni ocenjevalci vina, ki naj bi s svojim znanjem in ocenami pomagali dvigniti kulturo pitja na najvišjo raven. Vina, tudi tista z oznako solidna kakovost za malo denarja, se prodajajo za veliko preveč denarja in še takrat v redkih gostilnah ali celo samo pri proizvajalcu doma. Naslednja težava so količine. Gostilničarji so se že pred leti navadili, da morajo vina prodajati po steklenicah in ne po kozarcih. Osebno mislim, da gre za ostanek preteklosti, za miselnost, ki človeka rine v alkoholizem, ne v pokušanje vina ali uživanje v vinu. Že nekajkrat se je zgodilo, da so nam ponujali kar celo steklenico zelo sladkega kracherja ali Renčelove negre. Pokažite mi dve normalni osebi, ki lahko z užitkom spijeta pol litra recimo sladkega goriškega markiza ali, če je denar, pol buteljke chateau d'yguema.

Ampak pravijo, da se stvari spreminjajo in počasi naj bi (tudi zaradi krize) začeli v lokalih večino vin ponujati na kozarec. Izjema naj bi bila vina, ki jih je zaradi visoke cene, specifičnega okusa, ali hitre pokvarljivosti težko prodati. Skratka, vrhunskega petrusa, ki ga za tisoč in nekaj evrov kažejo v ljubljanskem Maximu, ne boste nikoli dobili na kozarec, po drugi strani pa bi lahko dobili praktično vsa slovenska vina, pa naj gre za notorične znamke Movia, Sutor, Simčič, ali za male avtorje s Štajerske ali Dolenjske.

Vinoteke in kleti

Vina na kozarec torej postajo trend, ki ga bodo morali začeti spoštovati tudi zadrteži, pa naj gre za cenejša ali dražja, za bela ali rdeča. Podobno kot v sosednji Italiji, kjer ob točilnih pultih visijo množice gostov, ki ob različnih vrstah hrane nekaj malega srkajo. Upam si trditi, da je ta čas, kljub zaprtemu prostoru v polindustrijski coni, najbližje zahodnim vplivom trgovina z vini E-vino, ki ob pršutu, mocareli, klobasah, salamah, sirih in še nekaterih predjedeh ponuja kakih deset ali petnajst vrst vina na kozarec, preostala pa so (pri kolikor toliko prilagojenih cenah) na voljo v buteljkah. Kakorkoli že, človek lahko nekaj spije in se ne ozira na hude stroške. Podobno zgodbo ponuja vinoteka Movia ob Magistratu, a zimski čas temu delu prestolnice ni preveč naklonjen. Ob tem se zdi, da je lokal tudi nekoliko dražji in da je ponudba hrane ožja kot pri prvo imenovanih. A ostaja dejstvo, da je bil visokorasli Aleš Kristančič med prvimi, ki so dojeli, da se bo vino pilo na kozarce, ne na "gajbe". Med pametnimi sledilci so gotovo tudi fantje, ki se zbirajo v lokalu na Dvornem trgu. Dvorni bar ima zelo veliko število buteljk, čeprav bi človek pričakoval malce več kakovosti pri izboru. Pa tudi prostor se zdi oblikovan kot kafič za množično napijanje. Po drugi strani imajo veliko več hrane kot nekateri drugi sledilci filozofije: dobro vino na kozarec. Iz istega naslova je kljub vsemu še nekaj lokalov, ki so sredi naših večjih mest dojeli, da drugače ne bo šlo.

Hranilnica Kavalino se je združila z vinarjem Belico in v zgornjih prostorih igra na naše note, a na žalost ne ravno s široko vinsko ponudbo. Novi kozarčki se točijo le nekaj metrov stran v Kavarni Rog (ne v tovarni), ponudba vsebuje več vinarjev kot pri Kavalino- Belici. Opera bar v Ljubljani že nekaj časa misli na zmerne pivce, a pri cenah ni zmeren, nekaj malega se ves čas trudijo tudi v Asovih lokalih, na Ljubljanskem gradu je izbor preozek, a menda že v naslednjih tednih sledi Asov točilni pult, ko bodo v Knaflju dokončno "legalizirali" dobro vino na kozarec. Bomo videli, večina gostincev se še ne gre te zgodbe, čeprav je treba na tem mestu spet pohvaliti Rožmarin iz Maribora, ki ima res široko ponudbo vinskih okusov, poleg tega pa ponuja velik del tudi na kozarec. Človek bi se lahko zaradi tega preselil, recimo iz Portoroža, kjer pa je v zadnjem obdobju začela delovati solidna vinoteka Štrigon. Nekaj malega je mogoče pozobati, vina so solidna, a veliko večji delež bi lahko bil tistih, ki jih je mogoče samo poskusiti. Je pa res, da je bila takšna zgodba še pred nekaj leti v našem elitnem letovišču zelo tvegana. Bled? Tam se zdi zgodbi, ki se rima s sodobnimi gibanji, najbližja Vila Prešeren, že nekaj časa je nismo obiskali, tudi zaradi okoliških gostiln, ki se trudijo blesteti v vsem svojem sijaju – samo z buteljkami, na žalost ...

Pomladanski hiti

In katera vina priporoča stroka? V modi so še vedno lahka bela vina, ki naj bi s tržišča že nekaj časa izrivala težka rdeča vina. Po drugi strani pa čista ekologija, vsaj takole na prvi pogled, še ni prevzela iniciative. Ekologi in biodinamiki, vsaj tisti, ki nekaj štejejo, so še vedno izjemno dragi, pa naj gre za Gravnerja, Radikona in njune sosede z italijanske strani, ali pa za našega Mlečnika oziroma samosvojega Urbajsa. V osrednji Sloveniji je Gravnerja moč videti tudi po sto in več evrov in nič boljše ni z Radikonovimi pollitrskimi mojstrovinami. Promocijskih vrlin, ki so jih doslej najbolje obvladali v Brdih, pa so se naučili še kje drugje – recimo na Vipavskem, kjer kar nekaj avtorjev ogroža Kristančič-Simčičev primat. Sutor, Batič, Tilia pa tudi Stegovec in Krapež imajo veliko povedati, pa ne samo pri nas, na vinskih kartah najboljših gostiln širnega sveta je skoraj toliko Sutorjeve bele burje in sauvignona kot veliko belega ali modrega pinota od Movie ... Osebno je zame zadnje leto tudi leto malvazije. Stroka se sicer cedi ob tisti Pucerjevi z vrha ali Čotarjevi, mene presenečajo Istrani predvsem Clai in Tolj, od kraških pa Fon.

Sicer pa smo se o novih trendih pogovarjali s človekom, ki ve vse o vinu in še več o oblikovanju. Pa je pod vplivom Protnerjeve osvežilne štajerske kapljice mirno rekel: "First, veš kaj: Primorci so res fejst fantje, škoda, da ne znajo delati vina." In res je, Štajerci so blizu, za nekatere pa še bližje. Med bolj komercialnimi so Verus in njihov šipon, pa tudi vztrajni Marof, ki se je brez vsakega sramu (za res znosne cene) zavihtel v Intersparove trgovine s celotno ponudbo belega blaga. Tukaj so še Dveri pax in Kupljen, pa tudi meni osebno najbolj komercialen pa vseeno simpatičen Cvetko s Kogla.

Z Obale smo omenili malvazijo, zadnjič smo dobili tudi solidni cuvee capris iz kleti Vina Koper, ki jo menda hočejo kupiti Japonci. Kot oseba sem najbližje zgodbi, ki jo ponuja Korenika&Moškon. Dolenjci? Čas dela za njih – najprej Šturm (solidna frankinja) in Prus (samo sladko), potem pa … In mimogrede še nekaj jugonostalgije, zdi se, da so minili časi, ko ste naročili Vranca, Blatino, Postup, Plavac, pa vam je moralo biti zato nerodno. A natančneje o tujih vinih na naših policah bomo raje drugič.