Hiša Torkla: istrska večerja ob odprtem ognju

Ko so pred desetletji prenovili Torklo v Kortah, se je lokal zdel skoraj preveč moderen za umirjeno istrsko okolje. To so bili časi, ko je bila zgornja gostilna Korte s poceni ponudbo najboljša ali vsaj ena najboljših gostiln v Istri, spodnja, preveč prestižna Torkla pa se je le stežka uveljavljala.

Potem so se stvari začele spreminjati v korist spodnje gostilne, še posebej v zadnjih dveh letih, ko sta Hišo Torkla v roke vzela nova najemnika. Gre za gorenjsko-kočevski par, ki je v času največjih uspehov vodil najprej Dobro vilo v Bovcu, pozneje pa gostilno v prestižnem resortu Lepena. Duet je na prejšnjih lokacijah ponujal avtorsko hrano lokalnih korenin in znosnih cen. Za ilustracijo, v Lepeni smo pred kakšnimi tremi leti jedli eno najboljših jot na našem terenu in nepozaben, orjaški kos tolminskega goveda.

Naš obisk je bil torej skok v napolnjen bazen, brez večjega tveganja. Pa ne samo zato, ker smo bili prepričani, da bomo jedli vsaj dobro, če ne že kar izjemno, ampak tudi zato, ker je Hiša Korte z leti postala prijeten, natančno urejen lokal. Imajo peč, ki prijetno greje, in teraso, ki ponuja enega lepših razgledov po istrski pokrajini. Kakovosti hrane, znosnih cen in urejenosti se zavedajo tudi gostje, na večer našega obiska so postregli kakšnim desetim mizam iz (takole približno) koprskega, mariborskega, celjskega, ljubljanskega, domžalskega in bližnjega italijanskega konca.

Logično, gre za gostilno, ki ima med drugim največ različne vinske kapljice na kozarec v Istri: penina je Klenartova, pri belih vam natočijo vitovsko iz kleti Širca-Kodrič, Četrtičevo rebulo, pa še kak kozarec Constantinija in Mavriča se najde. Pri rdečih imajo odprt (izvrsten) Klenartov modri pinot za zelo spodobnih 2,8 evra na kozarec, Korenika&Moškon ponuja refošk, Bordon svojo rdečo kombinacijo, pa še kaj bi se našlo, recimo Klenartov rosé in Pucerjev sladki muškat.

Tudi sicer je vinska karta odlična, ne tako obsežna, a poceni in natančna. Ob mnogo imenih iz Istre ponujajo vinarje iz Brd, Krasa in Vipavske doline in takole na oko je največ Edija Simčiča ter Marjana Simčiča, sledijo Batič, Mlečnik, Renčel, za povrhu pa še nekaj Italijanov, Hrvatov in Francozov. Ko pravimo, da je vinska karta razmeroma poceni, imamo med drugim v mislih steklenico najcenejšega šampanjca (Charpentier), ki ga dobite že za 32 evrov. Naše ambicije so bile veliko bolj realne. Ko smo pili belo, smo se lotili Pucerjeve osnovne, a zelo pitne malvazije, ki jo ponujajo po dva evra na kozarec, ko smo se preselili na konkretnejše jedi, smo jih zalili s Klenartovim modrim pinotom.

Odločili smo se, da ne bomo naročali posebej, zato smo si zaželeli krajšega od dveh degustacijskih menijev, ki jih hiša ponuja – pet jedi dobite za 35 evrov, sedem pa za 45 evrov. V seriji predjedi je naša majhna ekipa poskusila sašimi tune z vasabijem, avokadovo kremo in prahom limonovega oljčnega olja. Nekoliko bolj preprosta jed je konkreten kos ciplja, ki mu dodajo "ikre", narejene iz rdeče pese ter jabolka in korenčka. V isto serijo gredo še sardoni na mešanih solatkah. Na mesno stran hladnih priboljškov postavijo karpačo s tartufi, ki ga brez potrebe krasi zgoraj podpisanemu neljuba rukola, ter glasno pohvaljeno piščančjo pašteto s tartufi in čebulno marmelado.

Odločitev, da gremo z malvazije na modri pinot že pri juhi, se je izkazala za tvegano, a kot je pokazal čas, pametno odločitev. Jušnik močne krompirjeve juhe s tartufi je predstavljal eno najboljših jedi večera, ki je ob sebi potreboval konkretno vino. Kot topla predjed je sledila travestija hobotnice v solati – na žaru popečeni jadranski lignji s črno majonezo, balzamično peno in kuhanim krompirjem. Potem so na mizo priromali še fuži s sardelami, olivami in paradižnikom. Preprosta, skoraj minimalistična, a izjemna jed.

Če so pri predjedeh prevladovale ribe, konec koncev so Korte le streljaj od našega majhnega delčka Jadrana, se pri glavnih jedeh, tudi zaradi peči, ki skrbi za toploto lokala, v njej se pa tudi peče, odločajo za več mesa. Recimo za obvladljiv in izredno okusen kos avstralskega angusa, ki ga opremijo s treviškim radičem, prav tako pečenim na odprtem ognju. Iz peči je prišla tudi domača svinjska istrska klobasa, ki so jo v sodobni različici kolin opremili s kremo kislega zelja in kremo matevža.

Hiša Torkla je eden od tistih lokalov, ki poskušajo po glavni jedi želodec umiriti. Za to uporabijo mešan sorbet pasijonke in manga, potem pa nadaljujejo v italijanskem stilu s sladicami oziroma, če smo natančnejši, s komaj obvladljivim izborom različnih sladic. Od rožičevih biskvitkov in kostanjevega sladoleda na bučni kremi do biskvita z zelenim čajem, od makronov do borovničevega sladoleda, od jagodnih iker do pokalic. Kaj bi si sploh še želeli? No, mi smo si Mavričevo grappo.

Povzetek

Natančno urejena restavracija, ki goji moderno istrsko kuhinjo s smiselnimi avtorskimi intervencijami. V glavnih vlogah so lokalni tartufi, okoliško oljčno olje, fuži in veliko ribjih jedi.

Podobnih vinskih kart v Istri ni veliko, še posebej ker na kozarec ponujajo kar kakšnih ducat različnih buteljk. Istra, Brda, Vipava, Kras in nekaj, predvsem ekoloških, vin iz tujine.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.