Hiša Denk: nov začetek starejšega brata

Lahko rečemo, da smo kar dolgo čakali na odprtje gostilne, ki je vmes postala Hiša. Dodobra prenovljena zgradba, ki še ni v polnem zagonu, je tako kot mnogo projektov pri nas nastala s pomočjo Evrope. Če prav razumemo, eden od prekatov še ni povsem zgrajen, niti pokrit, a velika jedilnica, pa tudi hotel, ki zagotavlja udobne, razmeroma poceni sobe (okoli 30 evrov na osebo), delujeta, kot da je vse na voljo.

A najpomembnejši je kuhar, ki se je svoje obrti učil pri najboljših. Hvalijo ga vsi, nekateri kar malo po božje, in na koncu se je izkazalo, da imajo prav. Gregor Vračko zna pripraviti prave jedi za prave goste. Še posebej se bo lahko izkazal zdaj, ko so nekaj kilometrov stran na avstrijskih gričkih v Kreuzwirtu razšli z legendarnim kuharjem Gerhardom Fuchsom in šli nazaj h koreninam, h klasični štajerski kuhinji z ocvrto piško, brez morskih rib in degustacijskih menijev s petnajst hodi. Lahko rečemo, da je to velika priložnost Hiše Denk, še posebej če bodo ujeli tiste naše in avstrijske jedce, ki se jim ne ljubi hoditi v bolj oddaljeni Ehrenhausen, kjer Fuchs zdaj v svojem novem prestižnem lokalu ponuja ustvarjalne menije in najboljša vina za sto in več evrov.

Zdaj pa nazaj v skoraj pretemno jedilnico v Zgornji Kungoti. Prostor je velik, moderno oblikovan s poudarkom na lesu in steklu, ki nadomešča stene. Pri tem so očitno sodelovali sodobni oblikovalci, kaj hitro pa je bil na delu tudi natakar, ki je za začetek več kot očitno ustvarjalnega menija eksplodiral z Dopplerjevo Diono. Peneče vino iz okolice, so se pohvalili, a naše omizje se nad izbiro ni povsem navdušilo. Tudi v nadaljevanju so ponudili vina domačina, kaj domačina, soseda Kušterja, pa smo jih za trenutek prekinili, da bi se raje odločili sami, ob pregledu vinskega lista, kakopak.

Pa ni šlo. Vinske karte v Hiši (še) nimajo. Jo bodo imeli pa kmalu, saj so šele odprli. In ne bo samo vinska karta, v novem objektu načrtujejo vinsko sobo s kontrolirano temperaturo, najboljšimi vini in uvoženo vinsko svetovalko, ki je tisti večer ni bilo v službo. A natakar se ni obiral in je določil, če nočemo Kušterja, bomo pili Musterjev sauvignon Graf 2010. Lahko bi zelo zgrešil, pa ni. Če kaj, naše omizje visoko ceni štajerske ekološke vinarje. Pa da ne bi razpredali, do katere mere je Muster ekološki in kdaj ga zanese v klasiko, smo dali vino hladiti in kot radi zadnje čase rečejo naši športniki: začeli uživati. Čeprav smo videli, da je večina gostov v prijetno napolnjeni jedilnici dobivala razmeroma klasične porcije morskih rib, smo se posvetili degustacijskem meniju, ki naj bi, podobno kot je to v svetu, pomenil največjo kakovost lokala, podpis kuharja tako rekoč. Za nekaj manj kot 40 evrov smo pojedli pet jedi, pa še pozdravček na začetku. Naj še povemo, da se je hitro izkazalo, da imajo pri Denku izvrsten kruh, s katerim smo pomazali praktično vse krožnike in so ga zato morali prinesti kar nekajkrat, prvič že po pozdravčku – mariniranem lososu, ki so ga obdali z mavrico omak in v kroglice oblikovano zelenjavo.

Priloge podobnih oblik in večkrat tudi okusov so nas spremljale do konca večera, medtem ko so se glavne zvezde jedi menjavale. Prva je bila bretanska kapesanta v rjavem maslu s koromačem v različnih pojavnih oblikah in bučo. Podrobnosti sicer izjemne predjedi so kar malce sramežljivo skrivali. Porcije po pričakovanju niso bile velike, čeprav bi se bilo lažje odločiti za posamezne jedi ali za menije, če bi imeli v hiši jedilni list. Naj na tem mestu še enkrat ponovimo: jedilni in vinski list nista stvar tečnih gostov, ampak stvar zakona. Gre namreč za cenike, saj se gost ne more ves večer spraševati, koliko bo plačal in ali ima sploh dovolj denarja. Še posebej če gre za gostilno, kjer cene niso povsem nizke.

Kakorkoli, naslednja jed, s katero nas je prepričal štajerski avtor, je bila ne prevelika porcija gosjih jeter. Kaj jo je spremljalo, je pravzaprav ostala skrivnost, gotovo pa sta bili kutina in rdeča pesa. Lahko bi ponavljali od jedi do jedi, da pri Hiši Denk ponujajo dobre kombinacije in zanimive okuse, le za vsako jed je treba malce počakati in najdaljši postanek, kakšnih 25 minut, je bil ravno med gosjimi jetri in telečjo ličnico na pastinaku. Ne premehko meso, kar se sicer v zadnjem času ličnicam po Sloveniji rado dogaja, je bilo pravzaprav zgolj najava glavne jedi, pohorske govedine, dimljene na senu, ki so jo, simpatično, prinesli v leseni škatli. Najkonkretnejšo jed večera pospremijo s sirovim štrukljem in kroketom, pridružilo pa se je še nekaj standardnih kroglic in penic. Res dobro, ne bi se branili ponovitve.

Manj je navdušila sladica ali sladka plošča, na kateri je bila v glavni vlogi čokoladni krema, pomagala sta čokoladni puding in sladoled iz kisle smetane. Škoda, da se niso odločili zraven ponuditi sladkega vina. Tudi kakšno žganico bi naša telesa še prenesla, a bilo je pozno, pot pa dolga.

Če sprašujete za cene, vam lahko rečemo, da smo za degustacijo štirih jedi, sladice in pozdravčka plačali 38 evrov na osebo, kar je veliko manj, kot bi plačali pri avstrijski konkurenci. Mustrov sauvignon je bil 35 evrov, kozarec penine pa okoli tri evre in tudi to je ceneje kot pri sosedih.

Povzetek

Ena najboljših avtorskih kuhinj v naših krajih, ki se več kot očitno še trudi z nekaterimi težavami ob prenovi zgradbe. V prihodnosti bi torej lahko bilo še bolje, tokrat pa naj izpostavimo, da ponujajo izjemen degustacijski meni in, če smo prav videli, za manj zahtevne tudi nekaj klasične gostinske ponudbe.

Vinske karte ni bilo, a pravijo, da je v izdelavi. Ob tako posebnih okusih bi jo morali imeti. In kakšna vina ponujajo? Si predstavljamo, da v glavnem štajerska …

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.