Güjžina: prekmurski fast food v starem jedru

"The soul of Panonnia", kot so malce patetično zapisali, smo obiskali dvakrat. Prvič, ko smo sedeli zunaj, in drugič, ko smo malicali v lokalu, ki ima zgolj šest mizic, prodajalno prekmurskih dobrot in očem odprto kuhinjo. Tokrat besedo malica uporabljamo dobesedno, torej ne tako pomembno, kot je beseda duša, ampak bolj enostavno, recimo kot beseda južina. Sicer pa pred zaznamki o hranjenju še namig – če boste sedeli zunaj, vašim oblačilom ne bo treba takoj v pralni stroj. Če boste malicali v notranjosti, pa tega ne garantiramo. Kakorkoli, dobili smo novo gostilnico in prodajalno, ki naj bi za ne previsoko ceno ponujala prekmurske jedi v Stari Ljubljani.

V začetku imajo na seznamu klasičen hladno-mesnat prekmurski krožnik. Porcija pa je z razliko od tistega pravega, ki si ga lahko privoščite prek Mure (recimo pri Rotundi na Goričkem), približno petkrat manjša, cena pa zato ni bistveno nižja. Očitno so najemnine v tem delu sveta tako visoke, da se bolje ne da. A dve, tri rezine šunke in mesa, kepica zaseke in nekaj ocvirkov kljub solidnemu kruhu odrasle osebe ne potešijo. Nič posebnega, skratka. Jasno, v tej fazi lahko naročite tudi hladni zelenjavni krožnik z ajdovo kašo, čebulo, česnom in aktualnimi vrtninami, imajo pa tudi prekajene gosje prsi z "grajon in renon" (z grahom in hrenom), ki jih je naše omizje bolj pohvalilo kot mesni ali zelenjavni krožnik. Morda je treba omeniti, da smo v tem času poskusili tudi soliden Marofov rose, ki ga je stroka v naših krajih kar malce preveč zapostavila, potem pa smo napadli predjedi, ki imajo, vsaj nekatere, že kar močan karakter in jih je mogoče uvrstiti med glavne.

Po vrsti: poskusili smo (seveda) bujto repo, ki jo brez dvoma znajo narediti. Tudi rahlo papriciranemu bograču ni ničesar očitati, pravijo, da je bil nagrajen na Bogračijadi, čeprav ne povedo, kdaj natančno. Mimogrede, porciji tako repe kot bograča sta ta pravi, kmečki, veliki. Podobno kot krompirjevi žganci, pardon – dödöle. Vzeli smo tris, ki vsebuje ajdovo kašo, pečene dödöle ter dödöle z "lukon in smeteno" (s smetano in čebulo). Kaša je bila izjemna, dödöle pa res težke … V seriji tradicionalnih prekmurskih jedi se lahko nasitite tudi s ciganskim kotletom, z ocvrtim, kar malce presuhim puranovim filejem z bučnimi semeni, z ajdovo kašo, ki ji dodajo gobice ali piščanca, ter z rezanci po prekmursko (s smetano, prekmursko šunko in bučnimi semeni). Güjžina streže tudi kakšnih deset solat, ki jim primešajo razne prekmurske dodatke in prekmurska imena. Gorička solata je recimo s širokimi rezanci, sirom, kislo smetano, papriko in kumaricami. Naše omizje pa je poskusilo tudi čalamade, ki so še najbolj podobni srbski kisli mešani solati, in "mlejčne ouvrke" oziroma kumare v mleku. Naj dodamo, da smo poskusili tudi Marofov rdeči cuvee, ki sicer bazira na modri frankinji, a niti približno ne more ujeti njihove klasične modre frankinje iz časov, ko so v kleteh imeli avstrijskega enologa.

Kakorkoli že, lotili smo se tudi sladic. Dejstvo je namreč, da obrat v Stari Ljubljani služi podjetju tudi zato, da kot slaščičarna ponujajo velike in nasitne prekmurske gibanice. Klasičen, originalen recept. Imajo tudi sladoled z bučnim oljem, ki tudi počasi postaja del vsakdanjika, a osebno bi si človek želel vseeno nekaj presežka, ne zgolj polivanja olja. Med slaščičarsko zgodbo ponujajo še razne retaše, torej zavitke oziroma štrudle. Poskusili smo povprečen jabolčni izdelek. A mimogrede, ko smo (z mešanimi občutki) zapuščali notranjost gostilnice, smo ugotovili, da so vse mize zasedene – bili so razprodani turistom in Ljubljančanom, to pa tudi nekaj pove o popularnosti določene hrane, še posebej, ker jo pripravijo hitro in učinkovito. Še cene: lahko se najeste že z bogračem, kruhom in kozarcem vina, torej za kakšnih pet ali šest evrov. Kompletna zgodba od predjedi do sladic z nekaj kozarci vina pa bo osebo že stala vsaj 30 evrov.

Povzetek

Güjžina ponuja le za odtenek modernizirano prekmursko ponudbo od šunke do bograča, od bujte repe do gibanice. Se pa na žalost vidi, da je v osnovi vse skupaj posel. Mimogrede, marsikaj lahko kupite in odnesete domov, recimo olje, čokolado, žganice, pa tudi gibanice in še kaj …

Vinska karta obsega glavne prekmurske avtorje, poudarek je na največjem proizvajalcu, na Polaničevem Marofu. Tudi vina lahko po nekaj nižjih cenah kupite za domov.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.