Gostišče Grof: vse in še več v velikih količinah na enem mestu

Velikokrat, ko se peljemo na Štajersko ali pa s Štajerske nazaj proti Ljubljani, je v velikem gostinskem objektu pri Grofu parkirišče polno avtomobilov in avtobusov. Lokal dobro dela, vsaj vtis je tak. Podobno kot poleti Sokol v središču Ljubljane ali Jurman na Fužinah, morda celo bolje.

Tudi na zadnjo deževno nedeljo, ko smo se odločili gostilno obiskati in poskusiti njihove jedi, je bilo v Grofu, ob avtocesti pri Vranskem, veliko mravljišče. Na parkirišču smo komaj našli prostor, podobno je bilo z mizo. "Malo boste morali počakati," smo slišali namesto pozdrava. In to razumeli, saj v ogromni zgradbi ne v pritličju ne v nadstropju ni bilo prostora. Celo celjski župan, znan po svojem bratu in po odhodu iz stranke, ki ji je nekoč predsedoval, je moral čakati. Za nas so mizo našli po kakšnih petih minutah in prehranjevanje v prepolni veliki jedilnici se je lahko začelo.

Pri Grofu imajo jedilni list združen z vinskim, pa še cenik pijač je zraven. Vse skupaj povezujejo šaljivi naslovi in krajše zgodbe o njihovih dobaviteljih, znamenitostih bližnje in daljne okolice in tudi o ljudeh, ki so živeli ali še živijo v Savinjski dolini. Marsikaj je mogoče prebrati o celjskih grofih, o zgodovini kokakole, o pivu, o Almi Karlin, o Logarski dolini (ki niti ni tako zelo blizu), pa tudi o bolj aktualnem heroju, kolesarju Dejanu Glavniku, ki je s kolesom v petih letih obredel svet. Pustimo ob strani dejstvo, da ima lokalni avanturist veliko časa in da je med potovanjem doživljal lepe, pa tudi težke trenutke. Bolj se zdi zanimivo, da je moral jesti pse, mačke in kenguruje ter piti napitek iz krastač.

Osebno smo si pri Grofu želeli jesti bolj konvencionalno in, resnici na ljubo, razen oslovskega mesa niso imeli nič posebej nenavadnega, če odštejemo rukolo, s katero posteljejo praktično vsak krožnik. Jedilni list ima, kot rečeno, zanimive naslove in kar na začetku opozorijo na Za dober začetek dneva, s čimer ponujajo toaste ter različne zajtrke tipa jajce in šunka. Ker je bilo popoldne, nas uvod ni zanimal, zato smo se začeli zanimati za to, kaj ponuja naslov Pravijo, da izvira od naših sosedov. V tej rubriki imajo 27 pic (tudi vranjo, jutranjo in cynarjevo).

Testenine so v rubriki Paštice, Njoki in Rižotke, dobite jih vsaj dva ducata različnih, mi pa smo se lotili rubrike Za začetek hladno, iz katere so prinesli tri namaze: solidno dimljeno postrv, grenko skuto z bučnim oljem in slano domačo pašteto. Pod tri kepice so postlali rukolo in motovilec. Naročili smo tudi goveji jezik v solati z velikim odmerkom jajc, nekaj je bilo nastrganih, nekaj v kosih, z veliko čebule, preveč rukole ter premalo kisa in bučnega olja. Jasno, med hladnimi jedmi imajo še karpačo (z rukolo), narezek in pršut iz Lokve.

Za hladnim pride še toplo je rubrika, ki ponuja zelenjavni krožnik, jurčke z jajčkom, popečene hlebčke in popečeno mocarelo. Lahko bi rekli, da gre za jedi, ki jih jedo vegetarijanci. Ponudba ni ravno široka, a nam je bilo vseeno, saj jemo vse (razen kengurujev). Vzeli smo neprepričljivo govejo juho s palačinkami in pašta fižol s polovico kranjske klobase. Klobasa ni bila slaba, pašta fižol pa le malce preslan. Jed, ki jo utegnemo še kdaj poskusiti, ko se bomo valili iz trojanskih predorov.

Za male in velike užitke je še naslov, pod katerim ponujajo pečenke, ocvrtega piščanca, jetrca, golaže in celo vampe, medtem ko pod oznako Konkretno spadajo zrezki in bifteki. Naš načrt je bil pomešati teme in naročiti kozarec povsem korektne malvazije Korenika&Moškon, ki je šla na tanek in dobro pripravljen telečji zrezek na žaru (z ajvarjem in čebulo) ter na izkoščičena ocvrta piščančja bedrca z limono in (uganili ste) rukolo.

Mimogrede, solato dobite v solatnem baru ali v rubriki Solatni vitamini, rubrika Žar menu obsega vse od čevapčičev do ražnjičev, seveda pa ne gre niti brez rib (Iz vode na krožnik), tudi tistih iz morja, da o petih vrstah lignjev niti ne govorimo.

Ko pade cukr duhovito najavlja pregled sladic: dobite lahko vse, kar je trenutno moderno pri nas, od palačink in panakote do tiramisuja, sladoledov in sadnih kup. Mi smo stvari poenostavili, razdelili smo si tortico v obliki srčka, s katero naj bi proslavili v zadnjem času enega najpomembnejših slovenskih praznikov – valentinovo.

Pa se nismo zaljubili niti v tortico niti v Grofa. Konec koncev nas zaradi gneče niso pozdravili, ko smo prišli, niti takrat, ko smo odšli. V gneči, ki jo imajo, ni časa za takšne nepotrebne prijaznosti. Konec koncev je pri Grofu poceni, radi pa imajo tudi skupine. Gost za jedilnik obilnih količin (hladna in topla predjed, glavna jed, solata, sladica) ne bi smel preseči cene 20 evrov.

Povzetek

Tipična slovenska nedeljska ali vikend hranilnica, ki je v marsičem presegla konkurenco. Prava tovarna z desetinami natakarjev ponuja vse, kar si jedci zaželijo, brez težav na isto mizo dobiti najbolj odtrgane pice, brancina, čevapčiče in biftek.

Vinska karta je pravzaprav veliko boljša kot v večini podobnih lokalov. Imajo Konjičana, Janževec, Rojčev refošk in briški Prvin na kozarec. Cviček je Zajčev, sicer pa so na voljo steklenice Keltisa, Korenike, Medota in Verusa, Batičev rose, radgonska in Isteničeva peneča vina ter Lisjak in Dušan Kristančič, pa še Hrvata Degrassi in Matošević.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.