Gostilna Štorman: Havaji in Argentina na celjskem pragu

Ali pa se motimo in je bil Štorman, ki je pred leti postal prva prava kapitalistična gostinska veriga, s svojimi eksotičnimi poskusi zgolj privid nekakšnega nedosegljivega nadstandarda. Sicer pa nikoli nisem zares razumel, zakaj bi se človek peljal na Celjsko pomalicat z ananasom obložen zrezek hawai. A v starih časih, ko so posli še bolje tekli, je bilo ob špicah težko dobiti mizo, malice pa so tako dobro nanesle, da so imeli pred gostilno celo trgovino – nekakšen duty free shop, kjer je First nekoč, poleg cigaret in zippa, kupil raybanke za 90 mark.

V vsakem primeru so osemdeseta in devetdeseta mimo, v centrali, v Šempetru, se Štormani še kar trudijo. Namesto trgovine je v sprednjem delu slaščičarna, ki bi si zaslužila novega notranjega oblikovalca, v notranjosti hiše pa je nekaj sob in zdi se, da posel, sicer ne kot nekoč, pa vendar teče. Veliko parkirišče ni bilo polno, tistega dne je bil zapovedan praznik, ampak to pri Štormanu ni ovira – premerili so nas in nam, kdo ve zakaj, dodelili najbolj fino mizo. Samovoljno smo se izognili nekakšnemu klavstrofobičnemu separeju, ki naj bi bil ob kaminu nekakšen glasnik nove zgodbe in zasedli običajnejšo mizo. A podobno kot pri slaščičarni bi vsekakor svetoval pogovor z notranjima opremljevalcem.

Bil je praznik, ampak kruh, bel in črn, se je zdel bolj gumijast kot žvečilni, ki jih imamo v avtu za boj z represivnimi organi. Druga težava hiše je v tem, da so pripravljeni na en krožnik nametati toliko reči, da človek ne ve, kaj je naročil. Primer: velik kos solidne dimljene postrvi s hrenovo peno so na krožniku spremljali šampinjoni, dve vrsti paprike, čebula, toast z maslom, češnjevec in limona. Že malce utrujena hobotnica v solati se je srečala še z olivami, čebulo, rukolo, limono in paradižnikom. Kraškemu pršutu, ki je bil prav tako med možnimi izbirami, smo se izognili. Če je v hladnem območju jedi bolj malo, imajo veliko večjo izbiro juh. Poskusiti smo morali neproblematično govejo, ki so ji dodali fritate, med težkimi, gostimi tekočinami pa se nam je kljub odporu v družbi pridružila smetanova juha s tartufi (skoraj pol litra), ki je bolj kot v kategorijo juh sodila med omake za testenine. Ponujajo še česnovo juho z zapečeno gorgonzolo, čebulno, kremno zelenjavno in gobovo juho.

Ponudba v Štormanu je res široka. Recimo pripravljene jedi: ciganski golaž, telečja obara z vodnimi žličniki, svinjska pečenka s praženim krompirjem, vampi. Imajo testenine in jedi za vegetarijance, od peresnikov z bučkami, gamberi in gorgonzolo do črne rižote z lignji in (logično) kaviarjem, rezance s pršutom in tartufi ali s prekajenim lososom in rukolo, da o ajdovih rezancih s skuto in smetano niti ne govorimo. Ampak branje jedilnega lista človeka, ki sedi ob kaminu, pravzaprav kar malo zabava, še posebej zato, ker smo ob redkih odprtih vinih našli favorita večera – Erzetičev Mladivo, mlado vino, ki pa je bilo tudi cenovno visoko nad preostalo ponudbo.

Cenejši je bil gigantski file postrvi z mandeljni na velikem kupu koruzne polente, z veliko grozdno jagodo, s češnjevcem in nepotrebno dodatno porcijo česna. Postrv je bila dobro pripravljena in za dotično vrsto lokalov celo dobro očiščena, pritikline pa je niso izboljšale. Mimogrede, če vas v krajih v okolici Celja zamika instantna morska hrana, imajo na voljo res (pre)veliko število morskih prebivalcev (tudi morskega lista na rižoti s tartufi), tako da ne izostanejo niti lignji na vse načine, škampi in, jasno, ribja plošča, ki vsebuje celo slanovodno ponudbo. Med mesnimi zgodbami je še vedno v stroju ananasov puran hawai, potem pa še zrezki vseh vrst, s sirom, gobami, poprom, mandeljni in brusnicami. Imajo celo "glasbeni" svinjski file z imenom Mozzart (pravilneje bi bilo Mozart), da o svinjski zarebrnici s kosi kranjske niti ne govorimo. Samo za občutek – šefov telečji zrezek je ocvrt, v njem pa se skrivata šunka in jajček. Izvirno, ni kaj. Ob takšnem šefu je povsem logično, da dobite tudi argentinsko meso in da imajo tudi mešano na žaru.

Zdi se, da je med zmagovalnimi jedmi tudi povsem izviren recept z imenom gusarsko nabodalo, na katerega nabodejo svinjsko ribico, slanino, hrenovko in papriko. Ampak mi smo šli še naprej od tega in se odločili za vražji biftek na toastu. Vrag je odnesel šalo, bi lahko rekli, a kljub pričakovanjem meso ni bilo preveč pikantno, zato pa so mu dodali (logično) grozdje, melono in posebej porcijo česna. Razen prilog in napačnega imena pa mesu ni bilo kaj očitati, le porcija je bila, podobno kot vse pri Štormanu, res velika. Morda zato niti ni treba, da naročite njihove plošče. Kar nekaj jih imajo, vsebujejo pa vse našteto in še kaj.

Tudi pri sladicah se šefi poigravajo z imeni: Palačinke, da dol padeš so za dve osebi, združujejo pa orehove, marmeladne in čokoladne vplive. Jasno, palačink imajo še nekaj, hišna slaščičarna pa ponuja še nekaj kup in različnih tort. Imajo čokoladni mousse, hruško lepe Helene in še nekaj idej iz prejšnjih časov, a mi smo se lotili velikih, mastnih primerkov solnograških žličnikov z brusnicami, grozdjem in melono. Naj za konec opozorimo, da se človek za 20 do 25 evrov pri Štormanu naje, da poka po šivih, kombinacije menijev pa ponujajo že za pol te cene.

Povzetek

Skoraj ponarodela gostilna, ki potrebuje nekaj miselne in oblikovne prenove. V glavnem strežejo tisto, čemur pri nas radi rečemo tipična slovenska kuhinja. Porcije so orjaške, priloge dostikrat nepremišljeno izbrane. Jedi iz morja in eksotičnih krajev so bolj ali manj nepotrebne.

Vinske karte praktično ni. Nekaj odprtih možnosti, kot sta Horvat in Konjičan … Pri buteljkah bolj slučajno kot ne Erzetič.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.