Gostilna Sonja: velike ribe, da o čevapčičih niti ne govorimo

Občasni svetovalec naše rubrike se je že pred časom pohvalil z informacijo, da domačini v Izoli že nekaj časa ne jedo več pri Sonji, ampak v Guštu, ki naj bi bil sodobnejša prehranjevalna enota. O Guštu bomo na teh straneh še kakšno rekli v prihodnosti, a spodobi se, da najprej zapišemo nekaj vrstic o starejšem lokalu. O Sonji, ki ima v zadnjih letih status ene najboljši ribjih oziroma morskih restavracij na naši lepi Obali. Ni dvoma, Sonja je po slovesu v kategoriji Božička, Mare, Ribiča, portoroške Marine … Po kakovosti hrane pa naj bi nekatere celo prekašala.

Pa je res tako, smo se spraševali, medtem ko smo na samem začetku preskočili pršut in caprese ter se lotili bakalarja in sipine solate. Redko dobro pripravljen uvod. Porcije so velike, take, ki jih imajo Ljubljančani poleti verjetno zelo radi. Pri Sonji so že od nekdaj znani po ribji juhi, v kateri plava prav vse, kar si izmislite, od velikih kosov ribe do škampov in različnih aktualnih vrst zelenjave. Škoda, da ji dodajo preveč soli, še večja škoda pa je, da je porcija tako velika, da bi jo lahko pojedlo osem oseb. Poskusili smo še govejo juho (tudi te je bilo odločno preveč) in tudi to bi lahko oplemenitili s kako žlico soli manj.

Ob drugih dnevih je mogoče naročiti tudi paradižnikovo juho, tokrat pa smo pri predjedeh bolj kot o omletah in klasičnih vrstah testenin po bolonjsko ali zgolj s paradižnikom razmišljali še o eni jedi, ki je iz Sonje naredila Sonjo. Gre za rezance s škampi in – če se že ne ponavljamo – tudi sicer izvrstnih škampov ni bilo malo. A ko je jed tako dobro pripravljena, jo izbirčni jedec (s slinčkom okoli vratu) vseeno mirno prebavi. V podobni kategoriji ponujajo še pedoče na buzaro, rezance s školjkami in še kombinacije fužev s tartufi, zajčkom ali divjačino. Ker pa smo na morju, je logična izbira dokaj klasično pripravljen velikanski in spet (za naš okus) presoljen brancin z veliko pečenega krompirja in še malo blitve. Ob vsem naštetem smo pili lahko malvazijo, ki ji prijatelj v Kortah zgolj narahlo primeša malce muškata.

Sonja verjetno ne bi bila klasična obalna mega gostilna, če ne bi imela na meniju tudi dokaj klasičnih mesnih obrokov. Recimo mesne plošče za dve osebi, telečjega zrezka, čebulne bržole, mešanega mesa na žaru, pleskavic, ražnjičev, čevapčičev in podobne hrane. Zakaj gostom v tej fazi ne ponujajo več zelene Istre, ni povsem jasno, a očitno gre za posel. Je pa seveda res, da imajo za specialiste v hladilniku tudi kak ombolo.

Toda, prišli smo na ribe in najbolj svežega velikana smo tudi pomalicali. Sicer pa na podoben način lahko pripravijo tudi orado ali romba, odvisno od dneva, za tiste, ki hočejo še več, pa pripravijo kar, uganili ste, ribjo ploščo. Pred sladicami je treba omeniti, da imajo v Sonji izjemen kruh in zelo zanimivo domače olivno olje, ki jima številne jedi na žalost ne morejo slediti. In podobno velja tudi za samosvojo panakoto s karamelo in obilno jabolčno krostato.

Stvari, kot je pri Primorcih navada, rešujejo z žganjem, poskusili smo žižole, možnosti pa je še nekaj, tudi mnogim zelo ljub refoškov liker. Morda na koncu samo še stavek o okolju, v katerem človek biva tisti dve urici: čas bi bil, da se reči, ki so bile pred desetletji v modi, umaknejo kaki sodobni opremi. Na vrtu pa … res bi že lahko zamenjali orjaško in zelo utrujeno ponjavo z napisom našega največjega pivovarja.

Povzetek

Klasična morska restavracija na naši Obali, kjer bi pametna doza soljenja rešila marsikatero težavo. Sicer pa izvrstni škampi s testeninami, solidne ribje predjedi, za tiste, ki v Izoli pogrešajo Leskovac, pa tudi vsa "roštiljada". Ribje obilje na mizah Sonje ne bi smelo preseči 40 evrov na osebo.

Vinska karta je betežna, čeprav vina na kozarec niso slaba. Med buteljkami imajo nekaj produktov iz koprske in nekaj iz kraške zadruge.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.