Torek,
10. 5. 2011,
9.59

Osveženo pred

6 let, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

ocenili smo

Torek, 10. 5. 2011, 9.59

6 let, 5 mesecev

Gostilna Repovž: dolenjska ekološka scena

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Med šestimi gostinci, ki so se organizirali na Dolenjskem in stopili skupaj, je tudi zanimiva zgodba iz Šentjanža.

Za novejšo oceno gostilne Repovž kliknite tukaj.

Različne ocene je slišati o gostilni Repovž, pravzaprav tudi povsem nasprotujoče si. Pred časom prenovljeno gostilno, ki naj bi bila nekakšna kombinacija kmečkega turizma in klasične vaške birtije, so nekateri kritizirali, da je preveč izumetničena in da ne presega klasične slovenske gostilniške ponudbe, drugi pa so poudarjali, da je morda najboljši dolenjski predstavnik ekogostinstva, da je izjemna in da je vse na mizi domače.

Pa poskusimo, smo si rekli, ko nas je v Ljubljani nastanjeni naslednik opozoril na dobrote, ki nas čakajo. In smo se odpeljali iz Ljubljane proti Trebnjemu, od tam proti Krmelju in še nekaj kilometrov v središče Šentjanža. Lepi kraji in v teh krajih, se zdi, so Repovži resni šefi. Poleg velike kmetije, vinogradov in kleti, sadovnjakov in njiv imajo še veliko gostilno in malo trgovino z njihovo hranljivo ekološko ponudbo.

Hiša, v kateri imajo gostilno, je klasična, malce prenovljena kmečka zgradba, v notranjosti, v jedilnici pa se že čuti pomemben vpliv sodobnega sveta. Mize, stoli, pribor, pod in predvsem zavese bi lahko krasili veliko drugih obedovalnic, morda celo hotel v kakšnem manjšem slovenskem kraju. Na mizo je kar takoj prispela Isteničeva penina, ki je ena redkih stvari, pod katero se ne podpisujejo Repovži sami. Ob mehurčkih so ponudili še kuharjev pozdravček v obliki suhe slive, slanine in lešnika. Simpatično.

Na mizi je bila neizmerna količina kruha iz Repovževe pire in ravno ta kruh je nemara zaščitni znak večerje ali kosila, ki si ga boste privoščili v teh krajih. Gospodar pravi, da si je mogoče za obed marsikaj izmisliti, da pa bo najbolje, da se čez jedi zapeljemo v hišni režiji. In takoj potem že svetuje ne preobilno, bolj ali manj klasično hladno predjed: vratovino, slanino, tlačenko in telečji jezik. Korektno, kot priprava za sladko jabolčno juho, ki jo skuhajo iz ekoloških jabolk topaz, dodajo nekaj sladkega vina in smetano, krožnik pa okrasijo kar z grisinom ...

Mimogrede, pri Repovževih imajo veliko svojih vin in kar nekaj smo jih – samo požirek, da ne bo pomote – tudi poskusili. Rizling, pinoti, chardonnay, modra frankinja, menda ena najboljših in ena najbolj nagrajenih v teh koncih. Med gostujočimi predlagajo Verusov šipon, ki je resnici na ljubo na nekoliko višjem nivoju kot bela hišna ponudba, zato pa se je v drugi fazi izkazala omenjena modra frankinja, zato niti nismo povpraševali po Primorcih, ki jih hranijo v kleti za izbirčnejše goste.

Po šiponu smo z modro frankinjo torej napadli napovedano in po pravici zelo hvaljeno pirino rižoto, v kateri so poleg posebej pripravljene pire še zelenjava, peteršiljevo olje, buča, hren, sir in telečji jezik. Pri toplih jedeh smo poskusili še sirove raviole z jurčkovo omako, potem pa so nam ponudili še bogato začinjen domač regrat.

Morda je bila mera že polna, preostali gostje so se po cerkvenem obredu, ki so ga zabelili z Repovževo hrano, počasi že razšli, mi in modra frankinja pa smo se srečali z žrebičkom in divjim prašičkom s čemaževim pirejem, korenčkom in čipsom zelene. In če smo že začeli z različnimi pogledi na Repovževo delovanje, je treba seveda pojasniti, da povsem seveda nismo uspeli preveriti tistega, kar obeta izjemno lepo predstavljena spletna stran domače hiše. Manjkale so nam recimo ribe, pa prežganka, pa tudi koline ...

Ampak odvisno od velikosti želodčka in sezonske ponudbe je mogoče dobiti še marsikaj – ekološkega, domačega, lokalnega. Morda nam je žal za carski praženec, ki ga tisti večer niso imeli. Olajšali smo se za kakšnih 35 do 40 evrov na osebo, ne vključujoč vinske zgodbe. Smo si pa ogledali Repovževo ekotrgovino na drugi strani dvorišča: veliko pire, olja, piškoti, bolj ali manj sladka žganja, marmelade, vino ...

Povzetek

Kombinacija ekološke kmetije in kmečke gostilne. Poskusiti je treba vsaj pirino polento in pirin kruh, očitno pa je pozimi mogoče dobiti koline, bolj poleti pa ribe iz okoliških voda.

Vinska ponudba je na višjem nivoju kot pri neposredni kmečki konkurenci. Frankinja je res solidna, sicer pa imajo domačih vin na pretek. Lahko dobite tudi nekaj pomembnejših Štajercev in Primorcev.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.