Gostilna Rakar: dolenjsko-evropska kombinacija

Nobenega dvoma ni, da se zadeve razvijajo, da se pri nas vse bolje malica, kosi in večerja in da se ob tem tudi vse bolje pije. Eden od dokazov za to so italijanski ocenjevalci, ki so kar štiri slovenske gostilne objavili (in zelo dobro ocenili) v aktualni ediciji L'Esspresovega gurmanskega vodiča po Italiji. Drugi dokaz je uvrstitev slovenske gostilne (Restavracija JB) med prestižnih San Pellegrinovih 100. Tretji dokaz pa je sodelovanje naših gostinskih obratov v skupini Jeunes Restaurateurs d'Europe (JRE). V najnovejši izdaji je kar devet slovenski restavracij.

Morda smo se ravno zato odločili, da se najprej podamo v eno izmed omenjenih devetih. V Trebnje k Rakarju. V gostilno, kjer imajo tako širok seznam jedi, da jih je v celoti nemogoče opisati. Morda je najlažje priznati, da smo večino stvari poskusili v nekaj obiskih v zadnjih letih (nekajkrat smo se kar dobro zabavali) in čeprav se je pred kakim letom nedeljski obisk končal ob bolj klavrni goveji juhi in zrezku, smo verjeli Evropi in se vrnili na Dolenjsko.

Izkazalo se je, da ima Rakar dva obraza in tisti, ki se imenuje degustacijski meni in za katerega računajo 38 evrov, je brez dvoma pomembnejši del ponudbe. Gre pa takole: Šturmovi penini Ana se pridruži nekakšen mini sendvič, nadevan s hrbtom piščanca in začimbami, potem pa ob Keltisovem dišečem tramincu, ki seveda ni sladek in ga morda vsaj pri predigrah zmanjkuje v zadnjem delu požirka, sledijo z občutkom izdelane hišne umetnine: zelo sezonski zeleni beluši z izvrstnim tartufnim sladoledom in še enkrat beluši v izjemnem raguju, skupaj s sladko gorgonzolo kot spremljava ocvrtemu fileju morske žabe. Vege-morsko romantiko presekajo s klasičnimi sladkimi gosjimi jetri, ki v sladko-pikantni omaki s proseno kašo in čemažem iščejo novo zgodbo, zraven pa kakopak pomaga ekstra sladko vino Prusov renski rizling.

Glavna jed v teh krajih je povsem mesna, gre za telečji medaljon z belo slanino, mladim krompirjem in pečeno čebulo. Porcija ni prevelika, zato smo se mirno in z odobravanjem odzvali, ko so nam kot bonus ponudili še žrebičkove rezine na rukoli in še kanček (samo, da vidimo, kaj najbolj hvalijo) praženih jurčkov z ješprenjem in sirom. V finalu smo se lotili trisa sladic. Mini serija creme bruleja, jagod z moskarponejem in pečene skute s pehtranom si zasluži visoke ocene.

Podobno je s kletjo, ki jo ureja gospodar. V spodnjih prostorih lahko dobite praktično vsa pomembnejša vina – jasno, mi so vztrajali pri lokalnih dolenjskih, zato nam pred ciljno črto ni bilo težko dodati še žganjice, ki jo osebno pripravlja najstarejši Rakar.

Povzetek

Porcije so bile zmerne, jedi pri Rakarju pametno pripravljene, je pa verjetno težko primerjati klasično ponudbo in notranjo opremo v gostilni, ki nudi tudi prenočišča, z menujem, ki smo ga opisali.

Vinska karta je prilagojena kvalitetnejšim lokalnim dolenjskim proizvajalcem, je pa v kleti mogoče najti tudi pomembnejše domače in tuje etikete.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.