Petek, 13. 6. 2014, 13.21
7 let, 1 mesec
Gostilna Pr' Krvin: na poti v Dovžanovo sotesko
Mnoga manjša in ne nujno povsem turistična slovenska mesta imajo svoje tradicionalne gostilne. No, vsaj imela so jih, dokler se niso z njimi spopadle picerije, kebabi in podobno.
Ne vem, zakaj se naša družba v gostilno na konec Tržiča, proti (podcenjeni) Dovžanovi soteski, vedno odpravi poleti. Verjetno zaradi prijaznega vrta pod drevesi. Nazadnje, ko smo se utaborili na lesene klopi, je bilo leto os in neznansko so nas motile pri obedu. Menda je bilo potem leto miši in za njim leto kač, to pot pa na vrtu ni bilo kakšnih posebnih neprijetnosti. V daljavi je po bregu nad Bistrico plezal maček, v uti ob klopeh pa sta bila dva malce razburjena in temu primerno glasna psa. Pustimo pripadajočo favno.
Gostilna Pr' Krvin Slap 11, 4290 Tržič
Telefon: 04 592 20 60
Kot omenjamo v uvodnih stavkih, je Pr' Krvin klasična gostilna malega slovenskega mesta, kamor so družine in razne družbe prihajale na svečane obede, zdaj pa so jim del posla vzeli država in njeni protigostinski zakoni ter poceni picerije, ki zraven postrežejo še mešano na žaru, kebab, pomfrit in še kaj. No ja, tudi Pr' Krvin so marsikaj na jedilniku že prilagodili modernim časom hitre prehrane (in dodali recimo kalamare na vse načine), a v osnovi vseeno ponuja nekaj več kot konkurenca.
Najprej smo napadli narezek, poleg pršuta edino hladno jed v hiši. Suha salama je bila v redu, kuhana vratovina je bila izredna, pršutu bi se lahko v teh krajih vsaj pri narezku izognili, pa tako ali tako ni bil bog ve kaj, dodali so še feferone, olive, kumarice in podpovprečen sir – škoda, da ne dobijo kakšnega z bližnjih planin.
Prinesli so klasično ne preveč začinjeno govejo juho z lastnimi rezanci in izredno močno, pa tudi zelo okusno gosto zelenjavno juho. Obe porciji sta bili orjaški, je pa res, da so pri toplih predjedeh veliko intenzivnejši kot pri hladnih. Marsikaj pripravijo: klobaso v vinu, ajdove rezance z gobami in klasične s pršutom, smetano in olivami. Če dodamo še enolončnice, imajo vampe, golaže in tržiško bržolo, kar je pravzaprav lokalna obara z ovčjim mesom.
Treba je reči, da so tudi cene Pr' Krvinu znosne. Če ne štejemo plošč ali kosil, so zrezki že po 7,5 evra, najdražji biftek z vsemi živimi prilogami pa 15 evrov. In imajo tudi čevapčiče, ki se prodajajo po 5,5 evra. A če so tako pri mesnih kot pri drugih glavnih jedeh veliki, so majhni pri vinu. Buteljk nimajo, pri belih vinih so ponujali poceni sauvignon in pinelo iz vipavske kleti Avin – oboje smo poskusili, kar malce presladki vini.
Ne pretežak cabernet sauvignon Rikarda Vrabca iz Pliskovice smo prihranili za glavno jed. Med mnogimi zrezki smo se odločili za jedi, ki krasijo stran hišne specialitete, kamor so zapisali krožnike z jelenom in žrebičkom. Jelenovemu zrezku so dodelili kopico jurčkov, krokete, kruhov cmok, korenje in brokoli, enako, za poletne dni kar malce pretežko okolico je dobil žrebičkov zrezek v poprovi omaki. Težko se je znebiti občutka, da so Pr' Krvin najbolj navdušeni, če gostje naročijo ploščo, cviček ali pivo, po drugi strani pa imajo nekaj samosvojih jedi in celo nekaj presenečenj, kamor spada tudi ajdova omleta z borovnicami, ki smo se je lotili ob našem predzadnjem obisku.
Naredijo tudi pohorsko omleto in bataljon različno obloženih palačink, predvsem pa solnograške žličnike. Orjaško porcijo smo pojedli tako hitro, da hitreje ne bi šlo, čeprav je treba reči, da omizje še danes ni povsem soglasno, ali je omenjena sladica med najboljšimi v naših krajih ali je zgolj dobra. Za konec je na mizi pristalo še sladko-grenko hišno žganje z namočenimi zdravilnimi rožicami, cena zgodnje večerje na prijaznem vrtu pa je bila kakšnih 18, morda 20 evrov na osebo.
Vinska ponudba ne vključuje buteljk – za hišo pa svoja vina ponujata Primorca Andlovic iz Vipavske doline in Rikardo Vrabec iz Pliskovice.
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.