Gostilna Podfarovž: malica na izviru

V okolici Vipave domujeta dve izvrstni gostilni. Ena je na dvorcu Zemono, druga, Majerija, je skrita v vasici Slap na drugi strani avtoceste. V želji, da bi odkrili še tretjega ponudnika, smo obiskali gostišče Podfarovž v Vipavi, ob enem od sedmih slikovitih izvirov reke Vipave. Gostilna ima svoj vrt ali bolje, teraso, nad samim izvirskim bazenom, od tam pa pod mostičkom že kar konkretna količina bučne Vipave začenja svojo pot po dolini in naprej v Italijo, kjer se v Sovodnju izliva v Sočo. Idealna lokacija za gostince, bi lahko rekli, malce podobna Javorniku na Krki, a bolj urbana in manj usmerjena v vodne športe.

Vodja lokala se je šolal v Zemonu, tega se še spomnimo, nekaj tega občutka za prijaznost mu je ostalo, hrana pa je povsem drugačna kot pri sosedu na zemonskem griču. Veliko preprostejša, ob sezonski ponudbi pa je dobiti največ postrvi. Še preden nam je uspelo sesti, je bil na mizi kozarec penečega zelena (podobno kot to naredijo v Zemonu) iz lokalne kleti. Potem pa so ponudili vse pojavne oblike postrvi in svežih jurčkov. Začeli smo z rahlo začinjeno pašteto postrvi in drobnjaka in se na hitro otresli zelena, da je bil na mizi prostor za dišečo Jamškovo pinelo. Mladi vinar, o katerem se vse več govori, nas je spremljal do konca večera.

Po pašteti smo se (namesto sosedovega pršuta ali govejega karpača) lotili dveh drugačnih karpačev, enega iz dimljene postrvi, drugega iz svežih jurčkov. Dobro pripravljeno zgodbo je v obeh primerih motila rukola. Ker se je sonce že poslavljalo in je ob izviru postalo hladno, je omizje zahtevalo juho. Poskusili smo solidno govejo ter močno gobovo in bili zadovoljni.

Tudi pri toplih jedeh nimajo preširoke ponudbe, v bistvu smo izpustili samo kombinacije z morskimi sadeži in poskusili raviol z zelišči v družbi fileja postrvi, ki skupaj s sezonsko zelenjavo tvori tako izjemen okus, da mora človek na koncu uporabiti kruh, da pomaže krožnik. Na drugi strani so nas prepričali, da poskusimo še korektne rezance z lisičkami, ker je konec koncev sezona, kajne?

Pri glavnih jedeh je bila izbira le nekaj širša. Ponujajo purana, svinjsko ribico, jagenjčka, postrvi in celo lignje, nas pa je zanimala Jamškova barbera (na kateri bo treba še marsikaj postoriti), ki je napovedovala florentinca vipavskega goveda, ki se bojda pase na 700 metrih nadmorske višine. Postregli so ga na veliki leseni deski, skupaj s krompirjem, paradižnikom, bučkami, jurčki in granatnim jabolkom ter priložili med s tartufi. Finale, kot si ga lahko samo želimo. Meso je bilo dobro pripravljeno, kuhar pa ga je, kot to naredijo čez mejo, narezal na velike rezine.

Sladice? Imajo sorbet limone in sorbet barbere, tiramisu, čokoladni mus in mus s svežimi borovnicami … Pa še kaj bolj svojega, recimo vaniljino panakoto z bučnim oljem ali kavno zmrzlino s cimetovim sladoledom. Za slovo ponudijo širok izbor žganic, od pelina do rutice, encijana in hišne grappe. Če pa ste radovednejše vrste, imajo sosedov vinjak iz davnega leta 1982, nekakšen ne predrag odgovor na legendarnega in hudo zasoljenega Pilona iz 1972. Brez pijače boste za tri jedi in sladico plačali kakšnih 25 do 30 evrov na osebo.

Povzetek

Gostilna z izjemno lokacijo, ki se z izborom preprostih jedi pametno umika konkurenci. V ponudbi je največ postrvi, nekaj malega pa delajo tudi na ponudbi lokalne hrane.

Vinska karta je povsem preprosta, vezana na osnovne, ne predrage avtorje iz Vipavske doline: Stegovec, Tilia, Guerila, Jamšek, Saksida …

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.