Gostilna Miklavčič: nedelja med zverinicami

Časi so taki, da jedce kar silijo v klasične nedeljske gostilne, ki ponujajo poceni jedi. Kaj nizka cena pomeni za kakovost ponudbe, je drugo vprašanje. Na nek način so takšni lokali, za razliko od njihovih mestnih posnemovalcev, veliko prijaznejši, neizumetničeni in kadar se ne trudijo s preširoko ponudbo, imajo povsem znosne kuhinje.

Gostilna Miklavčič je pravzaprav ena redkih v teh krajih, kar je morda škoda, a dejstvo je, da so Bloke eden turistično najbolj podcenjenih delov Slovenije. Naše male ekipe, ki se je ob tem malce sprehodila po naravi, to seveda ni motilo in izkazalo se je celo, da je imela gostilna kljub poznemu popoldnevu kar spoštljivo število gostov. Tistih, ki so jedli, in tistih, ki so sončne žarke izkoristili za posedanje ob pijači in nikotinski omami. Bila je tista nedelja, ko smo si v Sodražici ogledali spomenik psoglavcu, in ista nedelja, ko so nekaj kilometrov stran, v Grahovem, odkrili povsem drugačen spomenik.

Pri Miklavčiču so v jedilnici, ki jo krasijo nagačene gozdne zverinice, ponujali kosilo, s katerim smo se v osnovi strinjali, dodati pa smo si dali še narezek, v katerem smo računali najti čim več domačih mesnin. Prišel je v količini, ki bi v kakšni ljubljanski novo komponirani "domači" gostilni zadoščala za ves teden. A se nismo dali motiti: krasna suha klobasa s hrenom je vodila zgodbo, sledil je malce preveč industrijski želodec, kar kalorična domača salama, zraven pa so pomagali predvsem solidna kruh in sir ter paprika, vložene gobice in kumarice.

Pri vinih lahko mirno rečemo, da nimajo kakšne izbire. Že na začetku smo se odločili za sivi pinot iz kleti Vedrialp, ki je nekako opravljal svojo nalogo, pozneje pa cabernetu istega briškega mojstra ni uspelo. Po hladnem mesu smo se lotili izvrstne goste brezmesne jote z zeljem, medtem ko je bila goveja juha zelo vroča, a s premalo rezanci in s premalo klasične zelenjave in začimb.

V zadnji fazi so začele jedi na mizo prihajati prehitro, še juh nismo pojedli, pa se nam je že pridružil malce orjaški, a pretrd in premalo začinjen divji prašiček, ki ga so ga ob brusnicah opremili še z obilnima kruhovima cmokoma. Več užitka je ponujala svinjska pečenka. Med prilogami je treba izpostaviti izjemen pražen krompir, pa tudi svaljke. Jasno, v zimskem času na tem mestu ponujajo še marsikaj, konec koncev so imeli celo v teh dneh še koline, stroka, ki je že jedla v teh krajih, pa je zmerno hvalila krače. Da bo slika popolna, je treba dodati, da imajo na jedilnem listu tudi čevapčiče, pice in kalamare, ki pa jih ne oglašujejo preveč glasno. Osebno bi raje predlagal še kakšno lokalno jed.

Verjetno bi bilo bolje, če bi za sladico naročili jabolčni zavitek ali gibanico, a ker se pohvalijo tudi z vsemi vrstami palačink, smo se lotili marmeladnih, v katerih pa je bilo premalo marmelade. Mimogrede, če greste do konca, lahko poskusite tudi slivovko, viljamovko, sadjevec, travarico, brinjevec … Cena našega kosila, torej narezka, juhe, glavne jedi in sladice, je bila v območju 15 evrov na osebo. Več kot sprejemljiva.

Povzetek

Vaška gostilna, ki ponuja kompleten nabor ponarodelih slovenskih jedi, od narezkov prek juh do mesa in divjačine. Nepretenciozna ponudba z nizkimi cenami.

Vinska ponudba je še bolj klasična, na kozarec imajo poleg sivega pinota in cabernet sauvignona tudi janževec in cviček. Morda bi lahko dodali kakšno cenejšo buteljko in dan bi bil lepši.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.