Gostilna in restavracija Avsenik: kosilo med Golico in muzejem

Ne morem si pomagati in moram zapisati, da gre za eno najbolj kičasto oblikovanih gostiln pri nas. In po drugi strani, če so imeli bratje svojo, celo zelo svojo glasbo, ima gostilna hrano, ki z ničemer ne kaže na nič njihovega, razen imen jedi, ki pa seveda ne morejo nadomestiti okusa. In da ne bo pomote, pri Avsenikovih smo tudi tokrat, kot po navadi, povsem solidno jedli, presežka pa pričakovano ni bilo. Podobno, kot je izumetničena gostilna, je še kar kičasto oblikovan tudi jedilni list, ki pa skriva tudi korektno vinsko karto, na kateri kraljuje klet v Zaloščah, ki je posebej za Avsenika napolnil dostopen in zelo piten sivi pinot ter cabernet sauvignon. Obe vini sta menda jubilejni, ob tem pa ponujajo še nekaj Štajercev, kakega Ščurka, Peršoljo ter radgonske, Isteničeve in Frangeževe penine …

In da ne bomo preveč okolišili: začeli smo z gorenjskim narezkom, ki je ponujal res beden sir, veliko zaseke, hren in kakopak salamo, domačo klobaso in nekaj šinka. In če smo začeli nekako logično, je prav, da povemo, da je mogoče v tej fazi dobiti tudi domač sir s suhim sadjem, kraški pršut, tatarski biftek, pa še kak solatni krožnik s puranom ali s tuno. Pravite, da ste pričakovali bolj domačo kuhinjo – do tja še pridemo. Vedeti je treba, da so v času našega obiska gostom posebej ponujali goveji karpačo z baziliko in parmezanom, file postrvi v vinski marinadi, špinačne rezance s kozicami, puranje medaljone z grozdno omako in skutnimi žličniki, telečji zrezek picaolo na napolitano špagetih, ramstek z ocvrtimi bučkami, pa tudi slivov cmok s slivovo omako in vaniljev sladoled z gozdnimi sadeži. Mednarodno, ne …

Obstaja pa tudi druga skrajnost, recimo lokalne jedi na žlico: begunjski ričet, telečja obara Jožovčeve mame z ajdovimi žganci in ocvirki ter gorenjska jota s kranjsko. Nekaj smo se obirali, potem pa smo se lotili dobre goveje juhe s fritati in še boljše klasične gobove juhe. In kot se zdi, da ima posebna ponudba namen prepričati nemško govoreče goste, da v naših krajih lahko operiramo tako z Mediteranom kot z mednarodnimi vplivi, imajo tople jedi nalogo prepričati sodobnejše ali zmernejše jedce, da so v Begunjah v trendu: skutni svaljki po kraško, rižota z jurčki, skutini štrukeljci z maslom in drobtinami, špageti z mesnim ragujem, fižol z gobami in gorenjskim želodcem, brezmesni krožnik, popečen olimski sir in bučke na oljčnem olju, lazanja z jajčevci in paradižnikom so jedi, ki bi jih lahko pričakovali tudi v kaki špagetariji v središču kakega našega večjega mesta. Lazanje z jajčevci pa res ne bomo jedli tukaj!

A zdi se, da se poleg jedi na žlico najbolj znajdejo pri glavnih jedeh in pri mesnih ploščah. Pastirčkova malica vsebuje svinjsko ribico, izjemen pečen krompir in zeljnato solato. Koširjev (trobentač Franc) golaž je pravzaprav goveji golaž s krompirjem, iz babičine kuhinje pa smo izbrali tudi klasično kranjsko klobaso s krompirjevo solato. Seveda ponujajo tudi vse druge vrste mesa, ki jih po potrebi razporedijo v plošče z mnogimi prilogami krompirja ali zelenjave. Nekaj imajo tudi divjačine in vse klasične zrezke ter bifteke, za vsak primer pa še mešano na žaru. Pa še ribe: file bohinjske postrvi z mandlji in maslenim krompirjem, postrv (kakopak) po tržaško in vse vrste uvoženih lignjev, tudi nadevane. Tudi pri sladicah se čuti več mednarodnih kot domačih vplivov, recimo mangov mousse z makadamija biskvitom in svežim mangom. Poskusili smo begunjsko gibanico, ki bi lahko prihajala tudi iz Prlekije, sicer pa imajo svojo grmado, kolikor hočete palačink in sladoleda.

Povzetek

Solidna, posvojena slovenska ali kar gorenjska kuhinja, ki nerazumljivo išče vzore po celem svetu. Nekaj zanimivih jedi na žlico, nekaj povsem solidnih mesnin, a preveč izumetničenosti tako pri sobanah kot pri jedeh.

Vinski del ponudbe je soliden, včasih celo prehiteva hrano. Škoda, da nimajo še kakega dodatnega vina na kozarec.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.