Gostilna Hana: veteran na delu (zaprto)

Veliko se je govorilo o tem, da Adamlje v ulicah, ki povezujejo (ne ravno romantično) viško industrijsko cono, ni našel idealne lokacije. Še več, mnogi se v njegovo gostilno neradi odpravljajo ravno zaradi tega, ker jih lokacija preveč spominja na zadnja dejanja holywoodskih akcijskih filmov.

Po drugi strani pa je zato pri Hani veliko lažje najti parkirni prostor kot v centru mesta, čeprav je ravno v poletnih dneh, ko smo se mastili v Hani, prostor nebogljeno sameval in željno čakal na največjega člana naše odprave, ki bi se moral pojaviti s svojim najlepšim svetovalcem. Svetovalec je postal tudi pokrovitelj popoldneva, kar je pomenilo, da je investiral v hrano kakih 40 morda 45 evrov na osebo, vina (med njimi tudi magnum) pa so bila že druga zgodba, ki je marsikaj podvojila.

Hana je bila torej poletno prazna, dnevni red, ki ga je predlagal simpatični natakar, pa sumljivo zimski – vključno s pozdravom v obliki jajčne kreme. A se nismo dali motiti, zato smo ga že takoj vešče priredili v takšnega, kot ga je narekoval letni čas in temperature sonca. Iz solatnega bara so nam na primer morali postreči solidno porcijo stročjega fižola, ki je pravzaprav postal odgovor na malce presuho hobotnico v solati in soliden karpačo s čemažem.

Prva spremljava je ob ne predolgi klopi rezervistov postal Batičev rose, ki se je solidno spoprijel tako z jajčno kremo kot s karpači in solatami. Povsem jasno pa je postalo, da ga bo v finalu zamenjalo nekaj močnejšega. Ponudili so več kot soliden rdeči cuvee vinarja s sumljivim imenom Pasji rep in s še bolj sumljivim imenom vina Jebačin, a vino je bilo prijetnega vonja in dobrega okusa in bitka z jagenjčkom in telečjima filejema z mozzarelo in sušenimi paradižniki se je lahko začela. Jagenjček je bil soliden, če gre verjeti okusu našega svetovalca, mozzarela pa je na žalost preveč dušila sicer soliden kos teletine.

Morda so bile tudi sladice za odtenek preveč nepoletno obarvane, a makov sufle, zdrobova rezina in metina panakota so zadostili kriterijem naših nabasanih trebuščkov, ki so potem še dolgo iskali uteho v cuveeju s posebnim imenom.

Povzetek

Šef Adamlje se še vedno trudi s kombinacijami francoske in slovenske kuhinje ter dodaja kanček izumiteljskih prijemov. Soliden solatni bife ponuja nekaj samostojnosti, a v neprijaznem okolju bo za pota stare slave potrebno storiti kak nov korak naprej.

Vinska karta je precej enolična in je prepričana, da je Vipavska dolina najboljša spremljava za njihove dobrote. Morda bi lahko dodali še nekaj etiket.