Dubrovnik za gurmanske telebane

Naj kar takoj rečemo: v Dubrovniku ni poceni in marsikatera bogatejša evropska mesta si takšnih cen raje ne privoščijo. Pa ne bomo govorili le o standardu, ki nas vse bolj potiska med revne balkanske države, ampak bolj o hranjenju v mestu mnogih tradicij, ver in kultur …

Nautika – najlepši razgled, povprečna hrana in astronomske cene

Preden smo se odpravili na pot, smo pri poznavalcih razmer na Hrvaškem povprašali, kaj moramo jesti in, še bolj nujno, kje moramo to početi. V zapiskih se je našlo kakšnih ducat predlogov in za začetek smo rezervirali mizo v znameniti Nautiki, ki domuje v samem obzidju starega Dubrovnika, menda na najlepši lokaciji na Hrvaškem. Vedeli smo, da nas čakajo visoke cene, ki so povezane s še višjimi najemninami, poleg tega pa so nam po telefonu povedali, da moramo biti lepo oblečeni. Zahtevali so dolge hlače in dejali, da nikakor ne smemo imeti majic brez rokavov. Prilagodili smo se in na dogodku ugotovili, da se edini držimo pravil, saj so praktično vsi ruski, angleški in preostali možakarji imeli kratke hlače. Bravo, natakar, le butci pri naši mizi se bomo potili pri plus tridesetih stopinjah.

A zares smo se začeli potiti ob cenah. Bile so veliko višje kot na njihovi spletni strani in ob našem začudenju se je pametno oglasila natakarica in nas posebej opozorila, da so cene v evrih. Če morda nimamo dovolj denarja. Jasno, da ga nimamo, ampak bomo pazili. Konec koncev so njihova lokalna vina, ki po kakovosti milo rečeno zaostajajo za našimi, stala od 35 evrov naprej – pri mizi smo se odločili za lokalno dubrovniško malvasijo (ki je ne gre mešati z malvazijo) Tesoro. Druga vina so bila še veliko dražja, Movijin modri pinot recimo stane 80 evrov, imajo pa tudi Dom Perignona po 1500 in Petrusa za 3.000 evrov. Morda za ruske "poslovneže" in za ameriške zvezdnike, za nas gotovo ne.

Naša miza se je ob resnem proučevanju mesnih jedi in rib po 60 evrov ter palačink za 40 evrov odločila, da bo vzela najcenejši meni petih jedi. Skupaj s pogrinjkom je to na osebo 91 evrov (brez vina seveda), bolna cena, a vse preostalo je bilo še veliko bolj noro. Kljub vrtoglavim cenam vin nimajo Riedlovih kozarcev, ponujajo le industrijski Pontijev balzamični kis in enako konfekcijsko oljčno olje Zvijezda. Pa je bilo to Agrokorovo olje skupaj s kruhom še najboljša jed tistega večera. Dubrovniška solata, na primer, je kljub visokoletečemu imenu iz nekaj listov rukole s krompirjem, nekaj kaprami in (eno!) olivo, zelenjavna juha je bila slana in celo malce kisla, hkrati pa mlačna, potem pa so prinesli še rezance s črnimi tartufi, suhimi kot žaganje. In ker se celo cenovnim mojstrom zdi, da so rezanci, juha in solata premalo za 91 evrov, so dodali še sorbet in nekaj bombonov ter kavo. Ob res podpovprečni hrani je treba priznati, da je lokacija s pogledom na morje in stara obzidja nekaj, kar bi človeških rod lahko bolje izkoristil.

Gil's – francoski kuhar, tapasi in uvoženo meso

A Nautika že zdaleč ni edina gostilna, ki vas v Dubrovniku lahko obere, mnogi so nam namreč svetovali restavracijo 360°, ki naj bi bila ena najboljših v teh koncih. Je pa pogled na spletne strani te restavracije pokazal, da bi nam preprosto zmanjkalo denarja, če bi se udeležili še ene tako ekskluzivne hranilnice. Smo pa logično nadaljevali pot, saj je v tej restavraciji pred leti kuhal Gilles Camilleri, ki je pozneje odprl sodoben bistro Gil's (menda ob pomoči ruskega milijarderja Viktorja Vekselberga). Trenutno stoji ob glavni sprehajalni žili starega mesta, po ocenah vodnika Gault Millau pa gre za najboljše, kar premore Dalmacija. Osnova je meso vseh vrst in iz vseh držav, čeprav imajo tudi nekaj rib. Določeni tapasi so izjemno dragi, še dražje pa je uvoženo argentinsko ali avstralsko meso, ki ga pred peko pokažejo kar pri mizi – kot pri nas ribe.

Na začetku ponujajo žganje (recimo višnja) in likerje (recimo figa). Tapasi, kot sta tatarski biftek ali travestija pice s tartufi, burato in nekaj rukole, so znosnih cen, okoli 10, morda 15 evrov, veliko dražje pa so glavne mesne jedi. Avstralsko meso cenijo na kar 20 evrov za 100 gramov. In kaj se pije pri Francozu? Poudarek je celo bolj na istrskih in slavonskih vinih, a mimo lokalnih vin z Mljeta in Pelješca seveda ne morejo. Mimogrede, najdražje vino na karti je seveda francosko, Château Mouton Rothschild po 900 evrov. Še enkrat je treba reči, da tudi pri Gil'su ni poceni, predvsem uvoženo meso ima astronomsko ceno, sta pa dve veliki razliki v primerjavi z drugimi dragimi lokacijami v najdražjem mestu na Hrvaškem. Prvič, v Gil'su lahko povsem spodobno jeste tudi poceni reči, in drugič, pri Gil'su za svoj denar dobite solidno hrano.

Ragusa 2 – klasična dalmatinska ponudba

V samem središču mesta smo obiskali tudi nekaj vinskih barov, ki jih priporočajo spletni turistični portali. Lokal D'vino ima verjetno najboljšo vinsko ponudbo na kozarec, zraven pa imajo tudi degustacijske menije belih in rdečih vin. Poudarjeno ponujajo hrvaška, ne samo lokalna vina, ob malvasiji in plavcu pa lahko dobite hladne krožnike mesnin, rib in sirov. Cene krožnikov so od 10 do 20 evrov, deciliter in pol vina, kar je v Dubrovniku standardna mera za kozarec, pa se začne pri treh evrih. Podobno, če ne še za malce bolj prijazno je v lokalu Gardens, kjer je vinska karta vin na kozarec najbolj raznolika, zraven pa ob lokalnih, istrskih in slavonskih vinih strežejo še mesne in ribje tapase, nekaj sirov, zelenjavnih in sadnih krožnikov.

A na konkretnejše hranjenje se nam je mudilo v lokal Ragusa 2, za katerega nam je nekaj Ljubljančanov zatrdilo, da je najboljši in najcenejši v starem delu, nekateri drugi pa so nam govorili, da si lokal ne zasluži našega obiska. Izkazalo se je, da je vse v redu, in lahko rečemo, da je Ragusa 2 poceni in dokaj dober lokal za klasično jadransko ponudbo hrane. Lokal iz leta 1929 ponuja ribe za ceno, ki si jo človek lahko privošči, in če povemo, da smo z vsemi vini in s petimi jedmi na osebo plačali okoli 40 evrov na osebo (toliko so v Nautiki palačinke), so stvari jasne.

Jedli smo močno začinjen karpačo hobotnice s kaprami in solato z jastogom, zelenjavna in gosta ribja juha sta bili dobro pripravljeni, za mesto, kjer ni nič prav poceni, sta bili porciji celo malce preveliki. Morda so v Ragusi še najšibkejša točka vina, imajo zgolj 30 lokalnih etiket in Moetove mehurčke, mi pa smo pili neproblematično hišno belo s Korčule za 12 evrov za liter. Naši obveščevalci so sicer javljali, da je tukaj treba poskusiti vsaj žlico črne sipine rižote. In res, recept je bil izjemen, za usklajenost okusov pa so dodali še skorjico pečenega parmezan. Naš načrt se je končal s filejem brancina in lignji na žaru, izognili smo se jastogu, ki je celo pri Ragusi kralj jedilnika za 90 evrov, in padli na rozato (ali rožato, oboje je pravilno), avtohtono dalmatinsko sladico – podobno flanu ali creme caramelu. Kot rečeno, za to ceno je v tem mestu težko dobiti več. Vsaj mislili smo tako, potem pa …

Orsan – prostor za domačine in pojoči natakar

Po malici v Ragusi 2 smo se za hip še enkrat pomudili v vinoteki Gardens, kjer smo poročali o ne ravno pisani ponudbi in razmeroma visokih cenah, zato so nam ob kozarčku vina predlagali, da gremo zadnji večer v restavracijo Orsan. Gre za sicer veliko, a prijazno gostilno v marini na Lapadu, kjer, kot se je pozneje izkazalo, za najmanj denarja dobite največ Dubrovnika. Kar so dokazale tudi razprodane mize.

Na sicer zelo urejenem pomolu imajo tudi nekaj miz za domačine in ribiče, kar daje gostilni nekakšno domačnost, po drugi strani pa ponujajo skoraj samo lokalna vina in jedi, ki naj bi bile v teh krajih doma. Na koncu smo za hrano plačali okoli 35 evrov na osebo, čeprav smo pojedli veliko, posebej pa je treba poudariti, da smo pili tudi najboljše vino svojega obiska. Šlo je za postup Donja Banda, jasno s Pelješca. Postupovih petnajst odstotkov alkohola je šlo na ribjo pašteto, na orjaško dalmatinsko ploščo s sirom, domačim pršutom in hobotnico ter na drugi strani na hladno ploščo gamberov, inčunov in hobotnice. Po juhah smo za finale pojedli velike jadranske lignje in še večjo hobotnico na žaru, rožato pa je na vsak način hotel plačati natakar. Ta je med strežbo prepolnega pomola tudi tiho prepeval, malo zase, malo za nas, po zalivu pa so ribiči in lastniki čolnov opravljali še zadnje večerne posle. Lep zaključek poučne turneje, a kot veste, je pot do Dubrovnika (pa tudi iz njega) dolga, kakorkoli obrneš, in kdo ve, kdaj se bomo spet odpravili na takšno pot.