Don Felipe: prenasitna Španija in težka vina (zaprto)

Pravim ocenjujejo, s tem pa seveda ne mislim profesionalcev, ki se gostilni v velikem loku izogibajo, pa naj gre za originalnega Ilovarja, njegovega sledilca, Nedelo, Finance … Verjetno je nekaj na tem, da si človek, ki dela s hrano, želi iz središča Ljubljane, saj hrana pomeni tudi turizem in potovanja, ne pa samo golo hranjenje za študentske bone, ki že nekaj časa pomenijo, da gostilni ni mar, ali se zavestno spreminja v nekakšno sodobno menzo. In zanimivo, da se ravno v naši deželi nekakšne sofisticirane tuje kuhinje spreminjajo v velike hranilnice.

To, kot kaže, velja tudi za restavracijo, ki lahko ponudi res vrhunska španska vina, na Streliški, kjer domuje španska restavracija, za nekaj sto evrov lahko dobite celo legendarno vino Vega Sicilia in še na splošno nekaj solidnih vin, v zadnjem času tudi vse popularnejše Lause, mi pa smo vzeli (temno)rdečo reservo iz leta 2003 izjemnega okusa in velikih alkoholov. Če odštejemo Vego, so preostala vina razmeroma poceni, še cenejši je bil meni za dva (27 evrov), ki pa smo ga zaradi preveč barvitih kombinacij hrane preskočili. Nekje sem prebral, da gre za špansko kuhinjo, ki se ne boji sodobnih prijemov, saj na novo kombinira tradicijo, kot je zdaj v Španiji trend. Že res, marsikaj znajo pripraviti, na žalost pa bodo morali, če se bodo hoteli meriti z originalom, prilagoditi tudi vegaste stole in mize, ki človeka – skupaj s papirnatimi prtički namesto pravih – prav silijo, da hitro pomalica. Nas je, kot rečeno, na srečo zadrževal Laus.

Hrana? Najprej so postregli bruskete pan con tomate, jasno gre za popečene kruhke s česnom, paradižnikom in oljčnim oljem. V prvi fazi so nam med velikimi ploščami ponudili morski krožnik (morski pes, kalamari na žaru, file morskega lista, krompir in omake), imajo pa tudi mesni krožnik (piščanec, govedina, svinjina, paprika, klobasa, tortilje, paradižnik, piščančji kroketi). Vse skupaj nas je (mogoče smo krivični) spominjalo na mešane plošče, ki jih strežejo v različnih Jurmanih, zato smo se spopadli s tapasi – recimo s svinjsko ribico v gorčični omaki, z gamberi v česnovi omaki, pa z melancani, pa z zelenjavo, kuskusom in feto, pa z mesnimi kroglicami govedine in svinjine v paradižnikovi omaki, pa s pikantnim brokolijem z belim vinom in česnom. Okusna, a težka serija, ki bi mnoge ustavila. Nas pa seveda ni.

Nadaljevali smo z biftekom, ki ga opremijo s pikantnim krompirjem in zelenjavo ratatouille (paradižnik, bučke, melancani, paprika, čebula, česen, timijan … popečeno na olivnem olju), na drugi strani pa smo poskusili telečji kare s čebulo, krompirjem in paradižnikom. Solidna kosa mesa, ki sta imela čast spoznati omako chimichurri (olivno olje, čebula, česen, vinski kis, peteršilj, rdeči poper …), sta bila korektno pečena, in ker smo pri predjedeh prehitro pili, ju je že spremljala odlična reserva Campo Viejo iz davnega 1999. Tudi v tej fazi se lahko pritožimo nad porcijami in tem, da kljub obljubljenim sodobnim španskim posegom v svet kuhinje nismo dobili nič zares posebnega, še manj novega. Morda pa bi dobili kaj več, če bi se odločili za bolj morsko ponudbo, a losos, tunin file, bakalar z gamberi in orada niso bili tisto, kar smo si tisti večer zaželeli. Rajši bi še kakšno sladičko za konec.

Jogurtova strnjenka in krema katalana sta bili verjetno največji poraženki večera, si pa lahko samo mislim, da jih povprečna publika rada naroča, in spet, nič ne rečem, morda bi bilo vse drugače, če bi vzeli jabolčno pito z mareličnim prelivom, sufle ali sorbete na osnovi španske penine. Še več možnosti je bilo v kategoriji žganih pijač, predvsem sladkih, in nekaj smo jih na koncu, kljub obilici alkohola, vseeno z užitkom poskusili. Če bi bili še študentje, bi bon za Don Felipa kupili za 4,41 evra, naše jedi pa so brez vina, vode in žganja stale kakšnih 35 evrov na osebo.

Povzetek Španska kuhinja, ki je ostala nekje med prestižem in kuhinjo za vsakogar. Velika ponudba različnih, zanimivih predjedi in nekaj glavnih jedi v objemu sveže zelenjave. Velike porcije in povprečne sladice.

Vinska ponudba je zanimiva, ponujajo veliko španskega – tudi nekaj dragocenih pijač in nekaj slovenskega vina.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.