Domačija Novak: med vrhunsko kletjo in eko vrtom

Kar nekaj časa smo se odpravljali v trenutno najbolj opevan slovenski kmečko-turistično-lokalni-bio kotiček. Saj veste, včasih svojih vrat sploh ne odprejo, včasih imajo vse zasedeno, spet drugič smučajo ali pa so na obiskih pri svojih prijateljih, vinarjih in kmetovalcih na meji Slovenije in Italije. Ampak tokrat se nam je uspelo pretihotapiti v brlog. A če bi vedeli, koliko bomo popili in pojedli – to je za nazaj sicer lahko reči –, bi raje pri vsakem požirku dvakrat premislili. Toda podobno so pretiravali skoraj pri vseh mizah, pa naj je šlo za dve gospe iz Novega mesta, za šesterico razigranih iz Škofljice ali pa za omizje desetih, večinoma angleških turistov. Kakorkoli, gospodar nam je namenil količinsko veliko več kot zadnjikrat, ko smo se mudili na teh gričkih visoko nad cesto med Žužemberkom in Novim mestom.

Na omari ob mizah imajo pripravljenih kakih petnajst žganic, ki jih pridelujejo in (videli smo) nekatera omizja so se aktivneje lotila preizkusov, mi pa smo popili zgolj nekaj požirkov – po navodilih domačih – tepkovca in zeliščnega žganja. Na mizi so, v velikem vrču, že pripravili vodo in bezgov sok, ki je bliskovito pošel, saj je gospod Novak medtem že zarezal v divjačinsko salamo, ki mu jo je (tako pravi) prinesel lokalni lovec. Druga je bila svinjska domača. Domačega kruha s črno zapečeno skorjo je bilo skoraj premalo, še posebej po tem, ko je prišel na mizo zelen sveži sir s kislico ob spremljavi okusnih mesnih polpetkov. Da ne bi kar takoj napadli zamejskih vinarjev, ki jih pri Novakovih kar malce po božje častijo, smo najprej dobili kozarec bolj lokalnega belega cuveeja od Dolca. Solidno, čeprav je v istem trenutku na mizo prispelo nekaj povsem drugega. Pet odprtih steklenic primorsko-goriško-zamejskih belih vin.

Steklenice niso bile polne, a omizju je bilo jasno: danes se bo res pilo. Fonova malvazija, Prinčičev bianco, Terpinova glera, Klinčev beli pinot in Zidaricheva vitovska naj bi pokrila jedi do mesenega finala. Najprej dimljena postrv, ocvrta v krompirčku, s hrenom in aktualnimi divjimi zelišči oziroma s cvetovi rožic, ki se trenutno dogajajo na okoliških travnikih in domačih gredicah. Omeniti velja tudi izvrstne bleke s koščki telečje krače, a kaj, ko je zavest začela pešati po ekskurziji v klet, kjer smo ob krajšem predavanju o sodobnih vinih popili še nekaj kozarcev gospodarju ljubih vin. Iz kleti smo se vrnili ravno na gosto blitvino juho s krompirjem in cvetom marjetice. Sledila pa je zelo posebna rižota s črnimi trobentami in (ne samo za okras) s trobenticami.

Gospodar je na mizo postavil še dve steklenici Blažiča. V eni je bila rebula, v drugi pa nekaj, kar je velika skrivnost ... Je pa oboje skupaj lepo pospremilo rižoto. Po krajšem premoru, ko smo se na klopeh pred hišo pogovarjali o smislu življenja, o smislu hranjenja in o tem, da morda Slovenija potrebuje novega nogometnega selektorja, smo se vrnili za mize, kjer so bili pripravljeni veliki telečji kotleti. Gospodar jih je rezal na manjše kose in delil po krožnikih, nihče pa se ni pritoževal, ko je vsake toliko v krožnik kapnil že kak košček žrebička na žaru. Malo krompirčka iz peči in cima cikorije pa je šlo.

Spremljavi pa sta bili dve: regrat z jajcem in tega ne gre pozabiti – Krapežev merlot, menda posebej pripravljen za družbe, ki vedo z vini. Čeprav je treba priznati, da se je zdelo, da niti za enim omizjem vina že nekaj steklenic nazaj niso več dobro razumeli. Meso je bilo izjemno in naslednji premor smo izkoristili za nov počitek pred hišo, kjer je gospod Novak odprl še liter radikona. Zamejc je zamejc, tega se ne bomo branili. In potem res nismo več vedeli, kako naj nadaljujemo. Vem, vem, limonina pita in čokoladni sladoled, ampak natančnih okusov se, po tako zahtevni degustaciji tekočin, ne spominjam več. Bo pač treba še enkrat priti, še dobro, da je mogoče prespati. In cena? Težko je vse skupaj preračunati na osebo, ampak takole si predstavljam, hrana približno 40 na osebo, podobno je z vini in sobami ...

Povzetek

Kar malce elitna oblika kmečkega turizma, ki ob lokalnih in domačih jedeh ponuja veliko doma pridelanih začimb in rožic. Hrana je dobro pripravljena, kruh je izjemen, prav tako mesne jedi in predjedi. Je pa težko reči vnaprej, kaj se vam kani zgoditi pri Novaku, ker jedilne liste menjajo sezonsko in celo dnevno.

Vinska karta se zgodi v vinski kleti, kjer imajo vse, kar želite. Poudarek je na ekologiji in biodinamiki, se pravi bolj na Primorskem. Za ljubitelje lokalne scene pa je na voljo tudi nekaj dolenjskih zgodb.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.