Ai Cacciatori: oštarija v okrožju rdeče čebule

In smo jo šli pogledat. Pot ni kratka, od Pordenoneja morate proti severu in na cesti je treba natančno spremljati prometne znake. Se pa obrestuje, za kakih osem ali devet jedi boste odšteli kakšnih 40 evrov, in če boste pazili pri vinu, bo vaš največji strošek pravzaprav obraba prevoznega sredstva na poti v okrožje cipolle rosse oziroma rdeče čebule, po kateri menda slovijo ti kraji. Staro gostilno vodi prijazen, dobrodušen možakar z imenom Danel, ki je takoj ugotovil, da smo verjetno Nemci ali Avstrijci, kar je pomenilo, da nam mora predstaviti (vse!!!) svoje izume.

Ai Cacciatori

Via A. Diaz 4, 33092 Cavasso Nuovo

Telefon: 0039 0427777800

Ampak tega še nismo mogli vedeti, ker je skrivnostno izginil v kuhinjo na drugi strani hiše, kjer je imel ob točilnem pultu tudi veliko televizijo, ki je tako kot Danel navijala za Italijo. "Slabo igrajo letos," se je kar malce zjokal. "Ste jih videli proti Hrvatom?" Občasni strokovnjak za sodobni nogomet, ki je sedel pri naši mizi, ga je potolažil. "Vsaj do polfinala bodo prišli." Danel se je povsem raznežil: "Da bi vas bog v nebesih uslišal." Če pridejo azzuri vsaj do četrtfinala, bo odprl (skupaj z nami) magnum steklenico najboljšega vina, je obljubil. In vino ima res dobro, o tem smo se lahko prepričali na kraju dogodka. Danel je v drugem delu hiše pripravljal hrano in obenem živčno spremljal nogometno tekmo, naše moštvo pa je sedelo v kombinaciji lovskega in zbirateljskega salona med rogovi jelenov, mlinčki za kavo, starimi steklenicami, še starejšimi posodami in kotli za kuhanje, med slikami z lovskimi motivi, med starimi tehtnicami in starimi rezalnicami, pa med stotinami stenskih krožnikov z motivi sadja, zelenjave, mesa in hrane nasploh.

Na mizo so prispeli kruh in grisini, suh prosecco Anderola verv in hudo začinjena pašteta pegatke. Divji ples se je začel. Porcije so bile majhne, a ne premajhne, do glavne jedi pa jih je spremljal furlanski tokaj Ronco Cucco iz Farre (na naši goriški meji). Najprej je prispela topla pečena tortica oziroma kar sufle iz posebnih furlanskih sirov, mešanih z bučkami, korenjem in peteršiljem. Nadaljevali so s hladno jedjo, šparglji iz sosednje Fanne, ki jih je spremljala rdeča pesa, pa spet peteršilj in lahka skuta na olivnem olju. V naslednji fazi je Danel dodal zmerno merico domačega culatella (srce pršuta) s svežimi jurčki, pa spet olivno olje in peteršilj.

Delno utrujeno moštvo je že potrebovalo nekaj hribovskega zraka, ki ga pod furlanskimi Dolomiti ne manjka, malce pa so jih na plano vabil tudi nikotinski dimi, medtem ko so v notranjosti gostilne v lovski sobi na mizo že nosili dimljen pršut goske na jabolkih in motovilcu. Da bi bil okus še boljši, so primešali nekaj hrena, pomarančno lupino in, kakopak, še malo "olivca". Da bi že tako polna vreča še lažje stala, so prinesli še polnozrnato polento, na kateri je pristala polpeta piščančka in ricottine, zraven pa so narezali, prav po domače, še par kolobarčkov starane jelenove salame. Še ni dosti? Ne. Sledili so tortelini iz navadne pokalice, v teh krajih priljubljene travniške rastline, in sira v peteršiljevem pestu. Spet nova jed na mizi so bili zeleni bleki z ragujem jagenjčka in z zelenjavno spremljavo, v kateri so briljirali paprike in melancani, zraven pa je bilo še nekaj staranega pekorina.

Ja, in vse to so bile predjedi. V krajih, kjer se začnejo kmetije in kjer ne vladajo ne Benetke, ne Milano in ne Rim, jedo ljudje veliko, dobro in, kot lahko uganete iz zapisa, zelo obilno. In z nogometom obsedeni šef gostilne je rekel: "Se vam zdi veliko? Je veliko, a lahko …" No ja … pred glavno jedjo je mojster našel izjemen amarone Caterine Zardini iz sosednjega Veneta. Močno rdeče vino je šlo na kombinirano zgodbo kozlička, ki so ga spremljali štirje kosi velikega pečenega krompirja, in jagenjčkovih zarebrnic z lokalnimi šparglji in melancani. "Zdaj pa še sladice!" Jasno, tip ne bo prinesel samo ene. Padla sta kozarček jagod v mascarpone kremi in tudi torta z lešniki in kavo, pa tortica iz meringe. In logično, tudi ananas z maraskinom je bil z nami. Vino? Samo za vzorec polsladkega Uceluta iz kleti Emilia Bulfona v Castelnuovu.

Kot zapisano, gre za oštarijo, ki preseneti s široko ponudbo in z več kot zmernimi cenami. Čeprav je v sosednji Furlaniji, je že globoko na zahodu. A če imate čas, si privoščite, saj vsa zgoraj našteta hrana brez vina in preostalih tekočin ne bo presegla 35 ali 40 evrov na osebo. Drugače rečeno – Ai Cacciatore je najmanj pol cenejši od podobnih obratov pri nas.

Povzetek

Lokalna kuhinja manj poznanih krajev severno od Pordenoneja. Vse jedi so vezane na olivno olje, nekaj je divjačine, še več krajevne zelenjave.

Vinska karta ni nikjer zapisana, so pa vse steklenice razstavljene. Osnova so kakovostna furlanska vina, cene pa ugodne.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.