Zakaj nas zlati globusi že vnaprej puščajo mlačne?

Nominacije za zlate globuse znova dokazujejo, da gre bolj za zabavo kot priznanje pravim talentom. Saj razumemo, a vseeno si želimo in pričakujemo več. Res je, da je marsikdo nominiran z razlogom in da je "pozabljenih" imen vedno dovolj za jadikovanje, a nekatera nam tudi letos ne dajo miru. Nihče ne pričakuje, da se bodo ameriške nagrade (pa če jih podeljuje združenje tujih dopisnikov v Hollywoodu ali ne) kaj več kot zgolj simbolično ozirale po nehollywoodskih produkcijah, a med pregledovanjem seznama nominirancev se nam nad glavo vseeno prevečkrat izriše vprašaj. Če zanemarimo dejstvo, da prva četrtina leta pri podeljevanju nagrad skoraj ne obstaja (če hoče film upati na kakšno priznanje, potem nikakor ne sme štartati sredi ali tik po sezoni podeljevanja nagrad, saj se ga do konca leta očitno nihče več ne spomni), skušajo apetite po neodvisnem filmu tokrat zadovoljiti z omembo 50/50, neodvisne komedije o 27-letniku, ki zboli za rakom, irskim Policistom (ja, tistim, v katerem je igrala Katarina Čas), Morava se pogovoriti o Kevinu in nemim Umetnikom (The Artist). Vsi omenjeni filmi so dobili igralske nominacije, razen 50/50, ki si je prisvojil tudi kategorijo naj drame ali muzikala, in Umetnika, ki že vnaprej velja za enega od favoritov sezone podeljevanja nagrad (na slovenskem trgu se lahko za priložnost legalnega ogleda verjetno obrišemo pod nosom).

Čeprav smo hvaležni za nominacijo Michaela Fassbenderja (Shame), močno pogrešamo Michaela Shannona v popolnoma spregledanem biseru Zaklonišče (Take Shelter), ki je letos prejel glavno nagrado Liffa. Tudi Jessica Chastain bi si prej zaslužila nominacijo za ta film ali za prav tako na celi črti prezrto Malickovo Drevo življenja kot pa za Služkinje (The Help). Dobra je, ni kaj, a tako v Zaklonišču kot Drevesu življenja je še boljša. Podobno zgrešeno nominacijo očitajo tudi Ryanu Goslingu, nominiranemu za glavno vlogo tako v Marčevskih idah (drama) kot Tej nori ljubezni (muzikal/komedija) namesto za Drive, ljubljenca tako občinstva kot kritikov. Marsikdo pogreša tudi Garyja Oldmana (Tinker Tailor Soldier Spy) in Kirsten Dunst (Melanholija), ki je na letošnjem filmskem festivalu v Benetkah snela nagrado za najboljšo žensko vlogo.

Največ nominacij je sicer prejel prej omenjeni nemi film Umetnik, ki je letos očitno dežurno "čistilo" za slabo vest, potem ko po številu nominacij prednjačijo filmi, kot so Služkinje in Marčevske ide. Dobri filmi? Ja. Recimo. Mojstrovine? Ne. In nič "recimo". Ni nam jasno, v katerem vesolju si je George Clooney nominacijo za režijo zaslužil bolj kot na primer Terrence Malick ali zakaj Moj teden z Marilyn (My Week With Marilyn) spada v kategorijo muzikala oz. komedije, a razumemo, gre za način trženja in razpršenih možnosti za nagrade (tudi The Kids Are All Right ni ravno komedija, a so jo kot tako pač tržili in zato nominirali v tej kategoriji ter na koncu tudi odnesli kipec).

In ali ni naravnost čudovito, da je Angelina Jolie posnela film v tujem jeziku, ki se je lahko tako nadvse primerno takoj uvrstil med najboljše tujejezične filme? Tam mu konkurenco sicer med drugim delata še najnovejši Almodovarjev izdelek (Koža, v kateri živim) in kitajski film Cvetje vojne s Christianom Balom v glavni vlogi. In ne, on ne govori kitajsko, je pa menda v svoji vlogi znova odličen. Tudi kategorija tujih filmov je tako videti kot nekakšen zasilni izhod z različnimi motivi.

Ker zlati globusi veljajo tudi za nekakšne napovednike oskarjev, nas seznam nominiranih filmov skrbi še toliko bolj. Le upamo lahko, da bodo oskarji upoštevali tudi kakšne druge naslove in imena. Utopična želja navdušenega gledalca, a vseeno.