Šale na račun politike in nagrade za medijce

"Se vidimo naslednje leto ob isti uri, na istem programu, z istimi nominiranci," se je ob koncu viktorjev poslovil Pižama. In res se zdi, da že vrsto let gledamo isto prireditev, sploh odkar so z Jurijem Zrnecem prebili led in za vodenje začeli najemati komike, vse ostalo, z nominiranci in sceno na čelu, pa spremlja deja vu. Najbolj tragično je, ko na oder stopi večno prisotni in (na videz) arogantno brezbrižni Zrnec ter z levo roko ukrade šov, ki mu voditelja Pižama in Lucija Čirović nista znala povsem zavladati. Šal o debelosti imamo za letos verjetno vsi dovolj. Karkorkoli že, nevoščljivost, kritiziranje, ali po domače "šimfanje" je menda nacionalni slovenski šport, a disciplina, v kateri resnično blestimo, je pravzaprav skrivanje za temi izgovori.

Kritiziranja je med strnjeno vrsto medijsko prepoznavnih osebnosti sicer v javnosti zelo malo, kar ustreza majhnosti slovenskega zvezdniškega prostora – vsi poznajo vse, vsi so (ali bodo) nekoč sodelovali z vsemi in z vsemi moraš imeti korekten odnos, sicer pač ne boš del njihovega kroga. In če nisi del tega, tudi ne boš mogel delovati v tem svetu.

Kakšno norčevanje na račun medijsko prepoznavnih ljudi, ki so jim viktorji namenjeni, je tako znova nadomestilo kritiziranje aktualne politike. Ta je tako ali tako dežurni krivec za vse in še posebno v teh časih lahko po politiki udrihamo kolikor hočemo. Le kako ne bi, saj naš parlament čedalje bolj spominja na cirkus, ki mu naša zvezdniška scena ne more parirati. Zato nas pravzaprav ne bi smelo čuditi, da so se iz prvih vrst Cankarjevega doma smehljali razni politični obrazi s svojo ožjo in širšo družino, medtem ko so različni zmagovalci na oder romali po stopnicah nekje izpod stropa.

Aktualna politika je bila kakopak tudi edina rdeča nit različnih bolj ali manj duhovitih podeljevalcev kipcev, pri katerih se je zdelo, da so na avdiciji za voditelja viktorjev 2011. Bi lahko prosim samo prebrali nominirance in podelili kipec? Slava, z narekovaji ali brez, pač še ne prinese smisla za humor. Pa še skrajšali bi triurno prireditev, ki bi na komercialki bržkone trajala tri ure in pol. Jajks! Edina razlika med RTV Slovenija, ki je letos skrbela za prenos, in Pop tv, je namreč v tem, da so oglasni bloki na nacionalki redkejši. Vsaj nekaj.

Ostalo je tudi nesramežljivo spogledovanje z oskarji, ki jim jih bo z dolžino morda kmalu uspelo ujeti, prihod na rdečo preprogo pa je bil podobno kot čez lužo objet s slovesno glasbo, ki naj bi vzbudila občutek pomembnosti. Človek bi skoraj pozabil, da povabljence v bundah in plaščih na začetku dovoza strpajo v sponzorske avte ter jih dostavijo do bliskavic pred vhodom. Tam je čakal tudi osamljeni gigantski Viktor, ki je nemo opazoval moške, ki ne znajo pričakati svojih spremljevalk, še manj pa jim znajo ponuditi roko in jih popeljati po stopnicah. Sicer pa je bil za večino velik dosežek že primerna obleka, a tudi Kenzo ne pomeni nič, če si ne znaš zatakniti srajce za hlače.

Ženske po drugi strani počasi le ugotavljajo, da lahko v Sloveniji – če ne ravno nastopaš na takšnem ali drugačnem odru vsak drugi mesec – večerne obleke nosiš samo na maturantskem plesu in viktorjih. Temu primerno jih je v Cankarjevem domu vsako leto več in kontrast med domnevno sproščenimi gosti v supergah ter domnevno snobovskimi v salonarjih iz Galerije Emporium je še večji. In smo spet pri zeleni barvi.

Na (menda) popolnoma nepolitičnem dogodku je lažje udrihati po politikih - tako nas vsaj nihče ne more obtožiti nevoščljivosti in nekonstruktivnega kritiziranja. In vsi srečni bili ...