Četrtek,
13. 10. 2011,
12.19

Osveženo pred

9 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 13. 10. 2011, 12.19

9 let

O tem, kako je hrvaška manekenka kršila pravila tedna mode

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Ameriško združenje modnih oblikovalcev je v poskusu, da bi manekenkam preprečilo prezgodnji vstop v svet mode, omejitev za dekleta postavilo pri šestnajstih letih.

Medtem ko se modno navdušeni Slovenci (in Slovenke) veselimo uspehov naše manekenke Valerije Kelava, pa je svoj pečat na tednih mode pustila še ena Valerija – Šestić. V Švici rojena Hrvatica, ki govori več jezikov, je namreč na začetku štirih največjih modnih tednov tako kot mnogo drugih najstnic pripotovala v New York, da bi prodrla v svet mode. Dekletu je to – za razliko od mnogih – tudi uspelo. Po newyorških modnih brveh se je sprehodila za več modnih znamk, med njimi za Oscarja de la Rento, Prabala Gurunga, Carolino Herrero, Phillipa Lima, Donno Karan in Rodarte. Hrvaški začetnici bi za tak podvig hoteli čestitati, a kaj, ko je postala znana tudi zaradi povsem drugačne težave. Ameriško združenje modnih oblikovalcev je namreč sprejelo pravilo, da morajo biti manekenke, ki sodelujejo na tednu mode, starejše od 16 let, Valerija pa jih ima le 15. Šestićevo so torej spoznali ne le po dobri hoji in zanimivem videzu, ampak tudi kot dekle, ki je kršilo pravila. No, za kršenje pravil je pravzaprav kriva njena agencija, ki je vedela, da je manekenka premlada, a jo je vseeno poslala na kastinge. Agencija Women Management je takoj po razkritju prevzela vso krivdo, Valerija pa je bila že na poti v Milano, kjer je nadaljevala z uspešno prvo sezono v svetu mode in predstavljala pomladne kolekcije Dolce & Gabbana, Moschino in Gianfranco Ferre. Koliko ji je pri tem pomagalo ali škodilo dejstvo, da so jo imeli ameriški mediji, ki poročajo o modi, v zobeh, ne bomo vedeli, prav tako pa se lahko le sprašujemo, čemu so takšna pravila sploh namenjena?

Starostna omejitev sama po sebi seveda ni napačna; o rosni mladosti, pri kateri manekenke stopajo na svojo poklicno pot, se vendar sprašujemo že "od nekdaj". A vendar mladoletnost teh deklet jemljemo za samoumevno – tako kot jemljemo za samoumevno dejstvo, da so manekenke v drugi polovici dvajsetih let že prestare za ta poklic. Kljub temu je za tista dekleta, ki so si ustvarila ime, modna industrija prijaznejša. Kate Moss je pri 37. letih na primer letos zaprla modno revijo Louisa Vuittona, med najbolj vročimi imeni trenutno je 30-letna Saskia de Brauw, tudi Natasha Poly, Anja Rubik in Natalia Vodianova so v drugi polovici dvajsetih, polno zaposlena na preteklih tednih mode pa je bila tudi 33-letna Carmen Kass. Mimogrede, Gisele Bündchen, najuspešnejša (kar pomeni tudi najbogatejša) manekenka na svetu, ima 31 let in ni le podjetnica – letos je v kratkih hlačkah zaključila Givenchyjev šov.

Seveda so te izjeme v poplavi upajočih "hodečih obešalnikov" res zgolj izjeme, a izjema je že to, da si v svetu mode kot manekenka dovolj uspešna, da znajo ljudje povezati tvoj obraz s tvojim imenom. In fenomen mladoletnih manekenk je zanimiv tudi zato, ker pravzaprav sploh ni fenomen, ampak ustaljena praksa. Kdaj mislite, da so "odkrili" Kate Moss? Pri štirinajstih. Starostna meja se ni iznenada znižala, ampak je nizka že nekaj časa. Modna industrija ima le veliko prepozne odzive, pa še ti niso del globalnega gibanja, kar pomeni, da so na propad obsojeni že vnaprej. V tem kontekstu se zdi veliko bolj smiselna pobuda za omejitev dovoljenega indeksa telesne mase, ki je zaradi omejitve na madridskem tednu mode in smrti več anoreksičnih manekenk razburjala pred leti, a niti ta pravila niso uspela pritegniti modne industrije v celoti.

Na koncu dneva pa gre tudi pri manekenstvu predvsem za delo. Otroci pri petnajstih se ne igrajo več z barbikami (ki – če nas že skrbi za dobrobit naših otrok – prav tako predstavlja nemogoč lepotni ideal), ampak imajo spolne odnose, kadijo, pijejo in še marsikaj, pa če jim pravila to prepovedujejo ali ne. Pravila so vseeno potrebna in prav je, da jih imamo, a na koncu dneva gre pri manekenstvu predvsem za delo. To res ne poteka od 8. do 16. ure in v pisarni, a tudi marsikateri drug poklic ne. Manekenke v vrstah na kastingih ne stojijo zato, ker ne bi imele druge izbire. Otroci v nerazvitih državah, ki delajo v "švicfabrikah", pa je nimajo. In če zaradi silne skrbi za ohranjanje otroštva otroškega že postavljamo pravila mode, poglejmo najprej najtemnejšo plat otroškega dela.