Legenda, ki je umrla šest let za piscem njenega nekrologa

Sodobni svet ne ve, kaj bi počel s filmskimi legendami. Za medije so novica samo še takrat, ko umrejo, o čemer priča tudi dejstvo, da je imel New York Times osmrtnico za Elizabeth Taylor pripravljeno tako dolgo, da je njen avtor že šest let mrtev. To bi lahko jemali kot neokusno potezo, a pravila v Hollywoodu so bila vedno malce drugačna in prej dokazuje zvezdnikovo pomembnost. Zvezdnik je pomemben toliko, kot je pomembna novica o njem, tega pa se zavedajo tako oni kot mediji. Morda se nam smilijo, ker jih paparaci nadlegujejo na vsakem koraku, a igra med njimi je skrbno premišljena in predvsem vzajemna.

Kakorkoli že, smrt Elizabeth Taylor je velika novica, čeprav so jo mediji zadnje desetletje pokopavali vsakih šest mesecev. Večna je bila že mnogo prej in povsem neodvisno od svojega zasebnega življenja. "Vedno sem priznavala, da sem žrtev svojih strasti," je povedala nekoč in na očitke o mnogih zakonih (poročena je bila osemkrat s sedmimi različnimi moškimi) odgovorila, da si je posteljo delila le z moškimi, s katerimi je bila poročena. "Le koliko žensk lahko trdi kaj takega?"

Serijska zbirateljica mož ali ne, Elizabeth je vedno ohranjala svoj status nedotakljivosti. Javnost je morda vedela za njene zakone, ljubezen do nakita in zdravstvene težave, a njeno zasebno življenje je vseeno imelo mejo, ki je mnoge zvezdnice dandanes ne znajo ali nočejo postaviti. Po drugi strani je seveda res, da je Elizabeth že mnogo let pred smrtjo uživala status žive legende in v poslu, ki ne pozna spoštljivosti, je to edini faktor, ki ti prinese nekaj distance.

Živa legenda? O, ja, Elizabeth je dodobra poskrbela za legendarnost (in ne le z vijoličastimi očmi, ki so pravzaprav fizično nemogoče). Bila je otrok Hollywooda, pred kamerami že od mladih nog, razvila se je v pravo lepotico in njen obraz še vedno velja za enega najpopolnejših. Tudi sama sicer ni bila odporna proti samokritiki, nekoč je izjavila, da ne mara svojega glasu, svojega videza, načina, na katerega se premika, in načina, na katerega igra. Ja, tudi najlepša ženska na svetu je imela trenutke samokritike. Ti so nam dovoljeni vsem, tudi Kleopatri.

Po zanimivem naključju je ravno te dni svet obkrožila novica, da je Angelina Jolie, po mnenju mnogih ena najlepših žensk današnjega Hollywooda, sprejela vlogo "nove" Kleopatre, kar bo najbrž sprožilo nemalo primerjav. A Elizabeth Taylor je edinstvena. Mediji so se napajali z njenim zasebnim življenjem, ki je v retrospektivi mnogokrat spominjalo na telenovelo, a vseeno nikoli ni izpadla smešno. Vedno je ostala preklemansko dobra igralka in prava dama z držo, ki jo lahko iščeš z lupo. Ikona in obenem prava ženska, popolna in polna šibkosti. Nikoli se ni bala povedati svojega mnenja in je tudi v pozni starosti zagovarjala svoja stališča, nasprotovala vojni v Iraku in podpirala boj proti aidsu. Lepotica s talentom, stališčem, predanostjo in strastjo, simbol izgub in zmag, močna in dobrosrčna ter ženska, ki se je vedno pobrala. Vse druge v primerjavi z njo izpadejo kot amaterke.