Čez mejo dobrega okusa

Mislim predvsem na žaljivke in zbadljivke, ki so že tako ali tako del današnjega vsakdana in so postale tako nekaj samoumevnega kot pozdrav za dobro jutro. Pa zakaj? Vem, da si moramo kot odrasli pridobiti trdo in debelo kožo, ampak zakaj je kar naenkrat postalo kul, da si odkrito nesramen. Je mar nesramnost tudi že postala modna? Tudi malo bolj sočna konstruktivna kritika je povsem na mestu, saj imam raje odkrito besedo, ki zapeče, kot pa hinavsko zavijanje v celofan, ampak tokratno objavo namenjam modnim strokovnjakom ali modnim umetnikom, ki pravzaprav nimajo pojma o svojem delu in za svoje napake ter neznanje krivijo druge. Bil je prijeten praznično obarvan decembrski dan in s težkim srcem sem odhajala na modno revijo. Zakaj s težkim srcem? Ker so mi bili vikendi in čas, preživet z mojimi bližnjimi, vedno pomembni in sem takrat nerada sprejemala veliko dela, saj je to edini normalni čas, ko sem bila lahko s svojim fantom in družino. Pa sem skoraj vedno sprejela vsako delo, čeprav mi je bilo potem vedno žal. In tokrat vam ne morem dovolj nazorno povedati, kako žal mi je pravzaprav bilo. Dobra stran tiste modne revije je bila seveda druženje s kolegicami manekenkami, po domače povedano babji čvek o tem, kaj se je zgodilo medtem, ko se nismo videle, grenka stran pa vsekakor ekipa za ličenje, ki prvo kot prvo o ličenju kot takem ni imela pojma, kot drugo pa je razlog o resnično ogabnem mejkapu iskala v grdih manekenkah. Ja, grde smo bile. To, da ženske, ki so nas ličile, niso imele pojma, priča dejstvo, da je ena od cvetk vprašala manekenko, ki jo je ličila, če ve, kako se nalepi umetne trepalnice. "Ali nanesem lepilo na umetne trepalnice ali na tvojo veko?" jo je mirno vprašala in zavzela karseda samozavestno pozo. Videlo se je, da jo je imela moja kolegica že poln kufer, saj ji je pred tem eno uro ne vem kaj izvajala po obrazu. Ličenje naj bi bilo relativno prijetno, a mučenje naših oči z neveščo roko pač ni bila ravno poezija. Povsem normalno in s prijaznim tonom ji je razložila, kako se nalepi umetne trepalnice. Me smo se le spogledale in si mislile svoje. Niti na kraj pameti nam ni prišlo, da bi se javno norčevale iz nje, čeprav bi se po dogodkih, ki so sledili, verjetno morale.

Njihova šefica se je nekajkrat primajala zraven, si nadela masko z zamrznjenim nasmeškom in na veliko hvalila svojo profesionalno ekipo. Celo prišla je do gospe, ki ni znala nalepiti trepalnic, in na ves glas rekla, da je njena ekipa tako super, da je očitno ne potrebujejo, se zasmejala, nato pa se na petah obrnila in odskakljala drugam.

Me smo bile popolnoma povožene. Še posebno zaradi tega, ker je sprva kazalo, da bo pred nami super dan. Bile smo celo deležne posebne manikire, kar je prava redkost na modnih revijah. Z mejkapom, ki so ga "naflosale" samooklicane profesionalke, smo bile izredno nezadovoljne. Ogaben je bil. Ampak tudi to preživiš. In bi preživele, če ne bi nastopil čas za frizuro, ki jo je prav tako delala ista ekipa, kot je prej ličila.

Frizure? To so bila skrpucala na naših glavah. Kot da bi nekdo rekel: "Ali znate narediti najbolj ogabno frizuro vseh časov?" in frizerke bi zavpile vse v en glas: "Znamooooo!" Tupiranje, likanje in kodranje in vsi ti elementi naenkrat na eni glavi. Prekrasno!

Seveda smo se nato v izmenah dekleta dobivala na stranišču in si začela popravljati ličila in frizuro, saj bi se zgodila naravna katastrofa, če bi odšle takšne na oder. Naša reakcija ni bila profesionalna, a tudi ekipa, zadolžena za ličenje in frizuro, je bila vse prej kot to, zato smo vzele stvari v svoje roke. In glej ga zlomka, da je ravno med našo transformacijo v normalne in lepe punce prijadrala mimo gospa šefica pretirano pobeljenih las in nas zasačila pri našem početju.

Takoj je poklicala organizatorja, to je bil modni oblikovalec, za katerega smo delale modno revijo, in nas posadila na zatožno klop.

Zmerjala nas je, da nismo profesionalke in kako si drznemo popravljati njihovo prečudovito delo, za katerega so vložile toliko truda. Trud je resda bil, ampak v popolnoma napačno smer. In samo srečo smo imele, da se organizatorja ni dalo zaslepiti in da je bil dovzeten za to, kaj je lepo in kaj ni. Stopil je do mene in šefici pobeljenih las rekel: "Povej mi, kako ste lahko to lepo dekle naredili v takšno, kot je zdaj?"

Šefica pa mu mirno in hladno v pričo vseh odgovori: "Kaj moram jaz pomagati, če je dekle na fotografiji videti popolnoma drugače kot pa v resnici?"

Tišina. To je bolelo. Pa ne zaradi tega, ker bi jaz o sebi mislila, da sem tako strašna lepotica. Bolelo je zato, ker tako nizkega udarca nisem pričakovala. Nekaj deklet se je postavilo meni v bran in začelo razlagati o njihovi neprofesionalnosti, jaz pa sem samo rekla, da se takole ne bomo šli. "Če želite, lahko tudi grem." In takrat bi morala vstati in oditi. A kot profesionalka sem obstala na stolu in počakala na epilog. Ta je bil tako beden, ko se mi je šefica pobeljenih las "opravičevala", da je s tem mislila mojo novo barvo, s katero me sploh ni vajena, in naštela še nekaj neumnosti, ki sploh niso imele smisla.

Kako samozavestno sem takrat nosila modno revijo, si lahko mislite. Bila sem kot polit cucek in v ušesih mi je odzvanjalo le to, da sem grda in da ne spadam v ta svet.