Brez maske

Lep? Saj manekenke niso lepe ... Kolikokrat smo to že slišali? Ravno tolikokrat, kot so to v številnih različicah slišale one. Mé? Ja, lahko tudi mé. Morda si mislite, da nas, ki smo hodeče lutke brez kakršnihkoli mnenj, želja in življenj, ne boli. Nam komentarji ne pridejo do živega? Prekleto nam! Ampak saj pri tem ne moremo nič. Ves čas se skrivamo za neko masko nedotakljivosti in neranljivosti, ki smo si jo v senci nestabilnega značaja hote ali nehote same nadele, da jo je svet že popolnoma sprejel in nas popredalčkal.

In kolikokrat so letele opazke, da smo suhe kot prekle ali okostnjaki, kar vam je pač ljubše, in da nismo nič drugega kot le obešalniki. Prazni obrazi, ki jih mojstri ličenja uporabljajo kot platno za svoje norčije, oprostite, ideje, ki jih tisti trenutek prešinejo. Ni nam mar, ali smo na brvi lepe ali smo seksapilne in poželjive. Smo mar tako polne zavedanja svoje lepote in vsesplošne čudovitosti, da nam ni treba biti vedno lepe?

Niti slučajno ne! Tako kot vsaka ženska, tudi tista, ki dela v modi, potrebuje potrditev. Ampak saj ni tako, da jo kdo vpraša, ali ji je prav, da se množici pokaže v tej obleki, in ali je pričeska po njenem okusu. Včasih se zdi, da je celo tako – grše ko je, boljše in zanimivejše je! Kako pa se ob tem počutijo dekleta? Zanikrno. Ne morem verjeti, s koliko frustracijami se srečajo čez dan. Pa saj ne, da jih same ne iščejo ... A saj se s tem spopada skoraj vsaka ženska.

Govorim o tem, da modni strokovnjaki v svojem prepričanju, kako so "kul" in pomembni, seveda ne vidijo nikogar drugega kot le sebe in stopijo na vsakogar, ki ni v njihovem elitnem krogu. In če nisi, si debel, grd in do konca "zarukan" človek, ki nima mesta v tem svetu. Tudi ko to nisi. Vem, da je to del službe manekenk in modelov, ampak nisem vedela, da imajo v svetu mode nekateri licenco za ubijanje. Ubijanje samopodobe mladih deklet. Sprašujem se, zakaj dopuščamo takšno vedenje. Zakaj dopuščamo to, da smo poklicane na pomerjanje oblačil ob desetih dopoldne in se nihče ne zmeni za nas do pol dvanajstih? Kdaj je postalo to normalo? Ja, tudi doma včasih zabijam čas, ampak to delam zato, ker hočem, in ne zato, ker je nekdo preveč pomemben, da bi pomislil, da na svetu poleg njega obstaja še nekdo, ki bi si prav tako rad organiziral svoj čas. Vem, da vsi živimo po nekih urnikih, a vseeno imam občutek, da so modeli zadnja pomembna stvar. Čeprav bi morali biti v svetu mode ena izmed najpomembnejših. Z njimi se delajo kolekcije, kampanje, prodajne strategije, vendar si ne zaslužijo nekaj tako normalnega, kot je kosilo?

"Itak si predebela." Če sem predebela, zakaj me torej najameš? Zakaj, če misliš, da imam prekratke noge, preslabe lase, predebela stegna, me sploh želiš? Jaz ne želim delati zate in ti ne želiš, da jaz delam zate. Torej? Kdaj končati zgodbo? Jaz sem jo, ko v ličenju in oblačenju nisem več uživala. Ko mi je bilo naporno gledati pačenje ljudi, ki, po domače povedano, nimajo pojma in ki v bistvu v glavi nimajo treh čistih. Takšni velikokrat oziroma kar pogosto zajadrajo v svet mode. Na žalost. Ta svet se mi je v vsej svoji namišljeni pomembnosti zameril do te mere, da ne zmorem več nazaj. Smešno, da se mi je najbolj zameril v tem, kakšna sem v njem postala in kakšen slog življenja sem živela ...