Antijunaki: občutek krivde, ko imaš rad barabo

Avtor recenzije je bloger, pisec in prevajalec Sašo Braz.
 

V tretji zlati dobi televizije hoče gledalec nasprotje junaka: antijunaka. To je protagonist, ki nima niti ene lastnosti, zaradi katere bi lahko bil junak. To je glavni lik, ki je moralno oporečen, nasilen in pokvarjen – torej nekdo, ki med gledalci ne bi smel imeti navijačev. Pa jih ima. S pomočjo prebrisanih scenaristov smo vzljubili in ljubili serijske morilce, psihopatske mafijce, lažnive pravnike, neusmiljene narkokralje, sociopatske zdravnike in promiskuitetne, a kreativne alkoholike. Ti liki so zamenjali stare antijunake, kot so Holden Caulfield, Jay Gatsby in Batman.

Ko je na ekrane prišel mafijec iz New Jerseyja in postavil arhetip sodobnega antijunaka, je bil novost. Danes, ko poskuša skoraj vsaka TV-serija vpeljati pokvarjenca, ki naj bi ga vsi vzljubili, je to (že rahlo obrabljen) trend. In profesorji, ki se ukvarjajo s tem, menijo, da je tako zato, ker se povprečen gledalec počuti nemočnega v svojem življenju – zato rad gleda ljudi, ki se ne zmenijo za zakone in norme ter vzamejo usodo v svoje roke.

Ljudje smo bili vedno zapletena bitja s prilagodljivo moralo, ki ni črno-bela, in televizija po letu 2000 ni izumila antijunaka. Te najdemo v Hamletu, Velikem Gatsbyju ter Zločinu in kazni. V Izgubljenem raju je sam Satan antijunak, za katerega še tako pobožen bralec potihem navija. A v novem tisočletju sta se poravnala dva dejavnika: prej omenjeni občutek nemoči slehernika in pojav (ameriških) kabelskih televizij, ki niso bile suženj puritanskih standardov cenzure.

Poleg vsem znanih antijunakov na Olimpu sodobne televizije so tu tudi manj znani liki, ki jih lahko označimo za barabe, ki jih vzljubimo in se zato sovražimo.

Prvi antijunak so pravzaprav trije, saj gre za neločljivo trojico iz serije Preacher, kjer so Jesse Custer, Tulip O'Hare in Cassidy morilsko razpoložena polbožanstva, ki jih gledalec ne more sovražiti. Gre za slabe ljudi z dobrimi nameni. Nasilje jih ne gane in za seboj pogosto pustijo krvavo sled. A ker je njihova motivacija v osnovi dobra (iskanje Boga, preprečevanje apokalipse, skrb za prijatelje), jih vzljubimo. To, da je vsak zase simpatičen in kompleksen lik z unikatno dinamiko, je le še en trik ustvarjalcev, s katerim nas pretentajo, da nam je mar za barabe.

Druga antijunakinja je gotovo Madison iz Fear the Walking Dead. Gre za dobrega človeka, ki ga okoliščine (in moč) postopoma spreminjajo v slabega. Madison je bila dobra in poštena oseba, ki jo je zombijevska apokalipsa potisnila v nemogoče razmere, zaradi katerih se je počasi spremenila v antijunakinjo. Boj za preživetje jo je pripravil do nemoralnih dejanj, a gledalec je ne zapusti. Še tako krvava dejanja, ki jih Madison zagreši, opravičimo s tem, da ščiti sebe in družino. Nekdanja natakarica je tako vpeta v evolucijo tipa Walter White, zadnja stopnja razvoja pa je neizbežno negativec.

Tudi Sunny iz serije Into the Badlands je postal antijunak zaradi okoliščin. Postapokaliptični svet, kjer neprestano divja vojna za surovine, ne dovoli junakov. Zato je Sunny standardna neuničljiva dobričina, ki je ujeta v slabi službi/družbi. In čeprav je sprva videti, da je Sunny hladen morilec, ki je zaradi neprestanega prelivanja krvi otopel, sčasoma vidimo, da jemanje življenj pusti posledice.

Kako pa dobimo antijunaka z umetno inteligenco? Vzemite dobrega robota in grdo ravnajte z njim. Niska iz serije Humans je imela dobrohotnost vgrajeno, a nasilje stvaritelja nad njo jo je spremenilo v ciničen stroj, ki težko zaupa ljudem. A ta konflikt iz njene preteklosti in skrb za družino jo naredita všečno in zanjo navijamo tudi takrat, ko se odloči za nasilje in spletke. Za Nisko navijamo tudi zato, ker je bolj podobna ljudem kot navadni roboti, saj se zaveda same sebe. In ko se mora pred vladnimi silaki boriti z ne ravno junaškimi dejanji, jo gledalci podpiramo.

Naj gre za preprodajalce mamil, gangsterje, vodje preživelih v zombijevski apokalipsi ali robote, ki hočejo biti enakopravni ljudem, gledalcem je všeč, če glavni liki dosežejo svoje zastavljene cilje. Ker je zgodba praviloma postavljena proti protagonistom, morajo za uspeh delati tudi stvari, ob katerih starejše gospe zgrabijo svojo ogrlico iz biserov. In očitno je človeška narava tako sprogramirana, da nas gledanje drugih ljudi (ali robotov), ki vzamejo vajeti v svoje roke in kršijo zakone, da bi dosegli svoje cilje, vznemirja. Nekaj je na posrednem vzburjenju, ki ga doživljamo ob nezakonitih in nasilnih dejanjih, ki jih izvajajo liki na zaslonu, saj mi teh stvari v sodobni družbi (na srečo) ne smemo početi. Lahko pa fantaziramo o njih v varnem udobju naslanjača.