Kako prepoznati avtizem?

Avtizem je ena izmed skupin razvojnih motenj, poznanih kot motnje avtističnega spektra (MAS). Motnje spektra se imenujejo predvsem zato, ker ima vsak izmed obolelih otrok specifične težave, z različnimi poudarki in stopnjo izraženosti posameznih simptomov. Sicer pa imajo otroci z avtizmom največ težav na treh področjih: • Socialne veščine – najpogostejša značilnost avtizma je pomanjkanje zanimanja za socialno okolje, nezanimanje za igro z ostalimi in odmaknjenost v svoj svet. Otroci imajo težave pri izražanju in prepoznavanju čustev pri sebi in drugih, pogosto zavračajo nežnosti, kot so objemanje, božanje ipd., ne zmorejo sklepati prijateljstev ali razumeti, kaj drugi mislijo. • Komunikacija – razvoj verbalne in neverbalne komunikacije je v zaostanku, pri določenih otrocih je govor lahko tudi popolnoma odsoten. Težave imajo pri izražanju svojih potreb, nenehno ponavljajo določene glasove, besede ali fraze, izogibajo se očesnemu stiku, ne prakticirajo iger posnemanja, nenavadno odreagirajo na zvoke, vonje ipd. in se ne odzivajo na druge, ki želijo z njimi vzpostaviti komunikacijo. • Stereotipna (ponavljajoča) vedenja – za avtistične otroke so značilna ponavljajoča, stereotipna vedenja in ozkost interesov. Na primer težko se prilagajajo na spremembe, obsesivno so navezani na določene predmete, vzdržujejo nenavadne rutine in urnike. Med stereotipna vedenja spadajo tudi določeni telesni gibi, kot je na primer nenehno pozibavanje.

Pogosto se postavlja vprašanje, ali se v zadnjem času avtizem pojavlja pogosteje kot nekoč. Strokovnjaki odgovarjajo, da ga v zadnjem času pogosteje prepoznavajo in diagnosticirajo kot v preteklosti.

Vzroki za pojav avtizma Dejanski vzroki za pojav avtistične motnje niso znani, strokovnjaki so si edini v tezi, da so vključeni tako genetski kot okoljski faktorji. Vpliv genetskih faktorjev so raziskovalci odkrivali predvsem s pomočjo raziskav na enojajčnih dvojčkih in ugotovili, da je bila verjetnost, da se bo avtizem pojavil pri obeh sorojencih kar v 9 od 10 primerov. Epidemiološke študije ugotavljajo tudi, da je pomembna starost staršev; starejši kot so starši večja je verjetnost za razvoj avtizma pri otroku. Še posebej pomembna je starost očeta; pri očetih nad 40 let se pojavijo genetske mutacije sperme, ki kar za šestkrat povečajo verjetnost razvoja motnje. Raziskovalci, ki so preučevali okoljske faktorje, ki bi lahko vplivali na razvoj avtizma, zaključujejo, da lahko izpostavljenost otroka ali noseče matere nevarnim kemikalijam in strupom (virusne infekcije, pesticidi, insekticidi ipd.), pomanjkanje kisika ob porodu ali določena zdravila vplivajo na razvoj avtizma. Pogosta so bila mnenja, da na avtizem vplivajo določena otroška cepiva, kar pa v več obširnih mednarodnih znanstvenih raziskavah (ZDA, Danska, Švedska in Velika Britanija) do sedaj ni bilo potrjeno.

Zgodnji znaki avtizma

Simptome avtizma strokovnjaki običajno diagnosticirajo med 18. in 36. mesecem starosti, vendar lahko zgodnje znake prepoznamo že veliko prej. Zgodnje odkrivanje simptomov je zelo pomembno, saj lahko veliko pripomore k minimaliziranju negativnih vplivov avtistične motnje. Za vsako razvojno obdobje otroka so značilni specifični razvojni mejniki (telesne, socialne, komunikacijske veščine ipd.), ki naj bi jih otrok do določene starosti dosegel. Otroci različno hitro dosežejo razvojne mejnike na posameznih razvojnih področjih, pomembno pa je, da jih dosežejo v nekem določenem časovnem obdobju, sicer govorimo o razvojnem zaostanku. Za avtistično motnjo so značilni razvojni zaostanki predvsem na socialnem, emocionalnem in kognitivnem nivoju. Seveda vsak nedosežen razvojni mejnik še ne pomeni, da gre za avtistično motnjo, potrebno pa je biti pozoren, če se pojavljajo zaostanki pri določeni starosti na naslednjih področjih: • 6. mesec: dojenček se ne nasmehne ali kako drugače izrazi veselja, • 9. mesec: pri dojenčku ni opaziti izmenjave glasov, nasmehov ali druge neverbalne komunikacije (npr. obrazna mimika), • 12. mesec: otrok ne čeblja, odsotne so geste kazanja s prstom na predmete, stegovanja, da bi prijel določene predmete oziroma mahanja v pozdrav, • 16. mesec: otrok še ni izgovoril nobene besede, • 24. mesec: odsotnost smiselnih besed, ki bi vključevale posnemanje drugih, • pri katerikoli starosti: odsotnost govora, čebljanja ali socialnih veščin.

Znake avtizma je težko prepoznati, ker gre za odsotnost normalnih, pričakovanih vedenj pri dojenčku, ne pa za prisotnost abnormalnega obnašanja, kar bi bilo lažje opaziti. Odsotnost sicer običajnih vedenj je pogosto lahko napačno razumljena kot da je dojenček priden, neproblematičen ter samo počiva in ničesar ne zahteva. Pri ustreznem razvoju je pričakovati, da bo dojenček proizvajal glasove, da bi s tem pritegnil pozornost staršev, se nasmejal, ko bo zaslišal poznan glas, se kasneje tudi igral z drugimi in jih skušal posnemati. Če se otrok kljub poskusom staršev, da bi vzbudili pozornost, ne odzove, je potrebno preveriti, kakšen je osnovni vzrok dojenčkovega neodzivanja. Kasneje v razvoju, po prvem letu starosti, število simptomov narašča in jih je tudi vse lažje prepoznati.

Z motnjami avtističnega spektra se danes ukvarja vse več strokovnjakov z različnih področij, od pediatrov, otroških nevrologov, pedopsihiatrov do kliničnih psihologov. Zaradi plastičnosti možganov v zgodnjem razvojnem obdobju je zelo pomembno čim zgodnejše odkrivanje morebitnih razvojnih zaostankov, saj je tako zdravljenje lahko bolj učinkovito.