Morcheeba

TIP: Še en čudovit trip-hop pop izlet.

Skupino Morcheeba sta sredi devetdesetih ustanovila brata Godfrey. Paul je DJ, Ross pa multi-instrumentalist. Skupina, v katero je prišla še čutna pevka Skye Edwards, je v svoji glasbi združila »najboljše z obeh svetov« - techno-elektronsko hipnotičnost ter vznemirljivost živega petja in igranja. Glasba Morcheebe je sijajen pop trip-hop z naravnost ambientalnimi, pomirjajočimi in »terapevtskimi« učinki. Morcheeba so vrhunec dosegli z albumoma Fragments Of Freedom (2000) ter Charango (2002). Skupina je do takrat prodala kar pet milijonov primerkov svojih plošč in vse je kazalo, da je nič več ne more ustaviti. No, brata Godfrey pa sta kar sama poskrbela za zaplet, ki je skupino skoraj stal glave. Dobesedno nagnala sta Skye Edwards, češ, da želita poizkusiti nove stvari z drugimi vokalisti. Nato sta zamenjala še dve pevki, od katerih je ena enega izmed bratov celo obtožila spolnega nadlegovanja in napada. Tudi izdelki brez Skye preprosto niso bili več tisto pravo. Eksperiment se bratoma Godfrey ni ravno posrečil.

Na aktualnem albumu Dive Deep sta Morcheeba ubrala malce drugačen pristop in posnela album brez stalne pevke. Namesto nje sta k sodelovanju povabila legendarno in po krivici zapostavljeno folk pevko Judy Tzuke, vzhajajočega norveškega zvezdnika Thomasa Dybdahla, južnokorejskega, sicer v ZDA delujočega »lenega« raperja z imenom Cool Calm Pete ter francosko pevko z imenom Manda. Slednja naj bi bila tudi stalna pevka, ko bodo Morcheeba na turneji. Vsak izmed gostov je odpel dve ali tri skladbe.

Album odpre skladba, ki jo odpoje Judy Tzuke. Pesem je fantastična in v sekundi spomni na tiste najbolj hipnotične trenutke dveh zgoraj omenjenih najboljših albumov Morcheebe. Judy je fenomenalna. V glasbo Morcheebe pa je vnesla nekakšno pravilnost, ki je vladala v sedemdesetih, kot tudi brezčasnost in monumentalnost. Definitivno je Enjoy The Ride ena najboljših skladb Morcheebe sploh. Refren, v katerem pravi, »nehaj loviti sence in uživaj na potovanju«, pa je prava programska smernica tudi za vse nadaljnje skladbe. Rahlo zleknjen, a vseskozi intenziven, prikrito plesni beat; čudovite harmonije; božajoči sintetični zvoki in občutene instrumentalne bravure na »pravih« inštrumentih so prava podlaga za štiri pevce, ki so si med seboj povsem različni. Na albumu je tudi nekaj sijajnih instrumentalnih skladb, ki spominjajo na tisti dodaten CD instrumentalnih miksov albuma Charango.

Morcheeba sta se vsekakor vrnila v velikem slogu in spet boste lahko uživali v nadvse tekočih, hipnotično barvitih, nekoliko eklektičnih in nadvse zapeljivih skladbah, ki so primerne za skoraj vse okuse in praktično za skoraj vsako priložnost.