Sreda,
19. 12. 2007,
12.59

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 19. 12. 2007, 12.59

7 let, 1 mesec

Travis

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
The Boy With No Name (Sony BMG/Menart) (2007)

TIP: Zelo dobra vrnitev k nekdaj zmagoviti kombinaciji indie (pop) rocka ter akustike.

Škoti Travis so bil na prehodu v to desetletje eden najbolj vznemirljivih indie rock bendov. S kombinacijo sila prefinjene osredotočenosti na izvorni indie pop rock in izjemnih akustičnih elementov so postali eni izmed utemeljiteljev današnjega melanholičnega alternative rocka, ki so ga "le trenutek" kasneje dodobra "izkoristili" Coldplay ter bendi tipa Snow Patrol ai Keane. Vrhunec te svoje usmeritve so Travis dosegli leta 2001 z izvrstnim albumom The Invisible Band iz leta 2001, na katerem so predstavili kopico izjemno dobro narejenih skladb, ki so bile avtorsko popolne, pop zapeljive in alternative hipnotične. Sing, nosilna skladba tega albuma, pa je praktično v hipu postala klasika.

Če z dve leti so Travis objavili album 12 Memories, na katerem so se dodobra oddaljil od "grenko-sladke melanholije" prejšnjih plošč. Glasba je zvenela zelo kitarsko, trdo in retro, kaj več pa Travis na tem albumu niso pokazali. Klub temu, da so bili tematsko presenetljivo ostri in skoraj politični, pa ta album ni naletel na pozitivne odzive in tudi komercialno je bil v bistvu flop. Po tej plošči so se pojavile govorice o razpadu skupine, ki so po izidu best of zbirke Singles postale še glasnejše.

No, člani benda pa so pred časom izjavili, da so "ponovno našli svojo glasbo", in da bodo nadaljevali z delom. Rezultat tega "ponovnega odkritja" je njihov peti album The Boy With No Name. Na njem so se Travis vrnili k melanholičnemu in hipnotično zvenečemu indie rocku, ki je ponovno poln odličnih kombiniranj prijetno naelektrenega indieja s (pol)akustičnimi, bolj avtorskimi prijemi. "Grenko sladki" poudarki so ponovno na pravem mestu. Tudi same pesmi so zopet odlično napisane in so polne inteligentnega ter zapeljivega pop naboja. Album odpre nekakšna nova verzija Sing. Sledi skladba Selfish Jean, vedra in poskočna pesmica, ki je tudi prvi single. Med ostalimi skladbami pa izstopa manj kot tri minute dolga Eyes Wide Open, ki je nekakšna groovy bowiejevska, post-novovalovska kitarska miniatura, ki jo odlikuje izredna dramaturgija in bogata orkestracija.

The Boy With No Name sicer ni The Invisible Band ali The Man Who, ja pa zelo prijetna in sproščena plošča, redko slišanega nivoja. Travis pa so se na nek način sprijaznili, da so mlajši uspeli z njihovimi triki. Da se je to zgodilo, sicer ni pravično, je pa vsekakor bolje, da so Travis ponovno zelo kompetenten, ustvarjalen in samosvoj indie rock bend, kot pa da bi se poskusili z zgoraj omenjenimi bendi spustiti v boj, ki postaja vse bolj prazen, banalen in cenen. Travis so se namesto tega raje odločili za glasbo.