Top 15 filmov leta 2015

Izbirali smo med filmi, ki so bili letos v redni distribuciji slovenskih kinematografov. Vsi filmi so razvrščeni po abecednem vrstnem redu, če pa bi vendarle morali izbrati celovečerec, ki je najbolj zaznamoval leto 2015, bi bil to tisti, ki smo ga letos ocenili nazadnje in ki se je pripravno znašel na koncu seznama. Naj bo sila z vami tudi leta 2016!

BIRDMAN (BIRDMAN)

Michael Keaton blesti v inovativni črni komediji Alejandra Gonzáleza Iñárrituja o hollywoodskem igralcu, ki je pred leti zaslovel z vlogo superjunaka, zdaj pa poskuša obuditi svojo kariero z ambiciozno broadwaysko predstavo. Birdman je na letošnji podelitvi oskarjev prejel štiri kipce ter s tem povsem porazil Linklaterjevo dramo Fantovska leta, ki smo jo na Siol.net označili za najboljši film leta 2014. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)

ČISTO NOVA ZAVEZA (LE TOUTNOUVEAU TESTAMENT/THE BRAND NEW TESTAMENT)

Domiselna belgijsko-francosko-luksemburška satira Jaca Van Dormaela nam na humoren način pokaže, da je Bog sadističen in zdolgočasen nesposobnež, ki prebiva v trisobnem socialnem bruseljskem stanovanju in ki je ljudi ustvaril po svoji podobi samo zato, da jih lahko muči. Če berete Sveto pismo dobesedno in verjamete, da je svet star samo šest tisoč let, Čisto nova zaveza, najboljša komedija leta 2015, najverjetneje ni za vas. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)

FOXCATCHER: BOJ Z NOROSTJO (FOXCATCHER)

Temačna biografska drama o življenju najbogatejšega obsojenega morilca v zgodovini ZDA, s katero si je režiser Bennett Miller na lanskem filmskem festivalu v Cannesu prislužil nagrado za najboljšo režijo. Steve Carell – igralec, ki smo ga pred tem poznali po lahkotnejših projektih – je v vlogi čudaškega milijarderja Johna Eleuthèrea du Ponta pravo razodetje. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)

IDA (IDA)

Redkobeseden in pripovedno minimalističen, vsebinsko in vizualno pa izjemno kompleksen film ceste, ki nam teme, kot so antisemitizem, fašizem, komunizem, judaizem in katolicizem, posreduje med vrsticami ter predstavi črno na belem, sodbo o ravnanjih nastopajočih pa prepušča gledalcu. S tujejezičnim oskarjem nagrajena črno-bela mojstrovina poljskega režiserja Pawla Pawlikowskega vas bo preganjala še dolgo po ogledu. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)

IGRA IMITACIJE (THE IMITATION GAME)

Čudoviti homoseksualni um. Benedict Cumberbatch blesti v srce parajoči resnični zgodbi o človeku, ki je skrajšal drugo svetovno vojno, rešil na milijone življenj in spremenil svet, na koncu pa umrl osamljen in zasramovan. Čeprav je Igra imitacije na prvi pogled precej konvencionalna biografija, film učinkuje na različnih ravneh: kot informativna zgodovinska drama, kot napet vohunski triler in kot aktivistični film, ki nam pove več o človeški naravi in družbi, v kateri je Alan Turing deloval, kot pa o njem samem in njegovih številnih dosežkih. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)

LEVIATAN (LEVIAFAN/LEVIATAN)

Kontroverzna tragikomična mojstrovina ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva nam skozi usodo ene družine pokaže, kaj se zgodi, ko po deželi straši pošast, imenovana korupcija. Silovit film Zvjaginceva – režiserjeva moralna, ne pa tudi pridigarska obsodba korupcije – nam mora služiti kot opozorilo pred okoliščinami, ki nastanejo, ko država ne opravlja svoje osnovne funkcije in ko postane ujetnica te zveri. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)

MAMICA (MOMMY)

Energična, stilizirana in brezhibno odigrana ojdipovska družinska drama kanadskega auteurja Xaviera Dolana, v kateri spremljamo razburkan odnos med 46-letno vdovo in materjo samohranilko ter njenim 15-letnim sinom. Mamica je najbolj dovršen ter discipliniran film Dolanove kariere in dokaz, da je čudežni deček kanadske kinematografije, ki je med drugim režiral tudi videospot za Adelino uspešnico Hello, dozorel v mladega mojstra. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)

MARSOVEC (THE MARTIAN)

Nasa je na rdečem planetu odkrila tekočo vodo, Ridley Scott pa ob pomoči Matta Damona in scenarista Drewa Goddarda gradivo za enega najboljših in najbolj razvedrilnih filmov svoje plodovite kariere. Angleški izraz crowd pleaser (film za množice) je bil ustvarjen za filme, kot je Marsovec. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)

MOST VOHUNOV (BRIDGE OF SPIES)

Letos praktično ni minil mesec, ko ne bi v kinematografe prispel vsaj en vohunski film. Najboljšega in najbolj izstopajočega med njimi smo dočakali šele v izteku leta, priskrbel pa nam ga ni nihče drug kot znameniti Steven Spielberg. Most vohunov je staro dobro hollywoodsko razvedrilo za odrasle z jasno usmerjenim moralnim kompasom, ki črpa svojo moč iz odličnega scenarija ter prepričljivih igralskih nastopov Toma Hanksa in Marka Rylancea. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)

POBESNELI MAX: CESTA BESA (MAD MAX: FURY ROAD)

Težko pričakovano adrenalinsko nadaljevanje znamenite poapokaliptične trilogije avstralskega režiserja Georgea Millerja o cestnem bojevniku, v katerem se Tom Hardy in Charlize Theron postavita po robu tiranskemu vodji. Na četrti del franšize, s katero je zaslovel Mel Gibson, smo morali čakati kar 30 let. Cesta besa – Millerjev akcijski tornado, ob katerem so filmi iz serije Hitri in drzni videti kot Herbie: S polnim gasom – je dokaz, da se je čakanje obrestovalo.

POGLED TIŠINE (THE LOOK OF SILENCE)

Na Danskem živeči ameriški režiser Joshua Oppenheimer se je dve leti po dokumentarcu Teater ubijanja vrnil na kraj grozljivega in nekaznovanega zločina, na Indonezijo, kjer so podporniki tamkajšnjega vojaškega režima med letoma 1965 in 1966 pomorili več kot milijon domnevnih komunistov. Teater ubijanja nam je skozi bizarne in pretresljive uprizoritve pobojev predstavil pogled krvnikov. Njegovo nadaljevanje nam predstavi pogled preživelih žrtev in njihovih svojcev. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj, intervju z režiserjem pa tukaj.)

SICARIO: ONKRAJ ZAKONA (SICARIO)

Denis Villeneuve, avtor Ugrabljenih, najboljšega trilerja leta 2013, je zdaj posnel še najboljši triler (in enega najboljših filmov) leta 2015. Kompleksen, brutalen in odlično odigran Sicario, v katerem spremljamo moralno sporen boj ameriških organov pregona z razvpitim mehiškim mamilarskim kartelom, nam pokaže, da so v ameriški vojni proti drogam meje med dobrim in zlim vedno bolj zabrisane ter da v njej ni zmagovalcev. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)

STRAIGHT OUTTA COMPTON – ZGODBA O N.W.A. (STRAIGHT OUTTA COMPTON)

Letos smo končno dočakali igrani celovečerec, ki ga lahko brez slabe vesti označimo za hip hop klasiko oziroma za film, po katerem bi se morali zgledovati vsi podobni izdelki. Glasbena biografska drama F. Garyja Graya o strmem vzponu in (ne)pričakovanem razpadu nekdaj "najnevarnejše skupine na svetu" je vsebinsko tako ambiciozna in stilsko tako izpiljena, da je Eminemovih 8 milj v primerjavi z njo videti kot filmski palček. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)

VICTORIA (VICTORIA)

Victoria – dramatičen triler Sebastiana Schipperja o mladi Španki, ki nekega večera v Berlinu naleti na skupino mladeničev, s katerimi se loti tveganega kriminalnega podviga – je na letošnji podelitvi nemških filmskih nagrad pometla s konkurenco in domov odnesla kar šest nagrad, tudi tisto za najboljši film. Kaj je pri Victorii tako posebnega? To, da je celoten film posnet v enem samem 135-minutnem kadru, in to brez trikov, s katerimi so si pomagali ustvarjalci Birdmana. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)

VOJNA ZVEZD: SILA SE PREBUJA (STAR WARS: THE FORCE AWAKENS)

J. J. Abramsu je v času, ko so kinodvorane zasičene s posnemovalci Vojne zvezd, uspelo s sedmo epizodo znamenite franšize upravičiti neverjetno visoka pričakovanja in jih v vseh pogledih celo preseči. Sila je opravila svoje in poskrbela, da je bilo leto 2015 leto Vojne zvezd. (Recenzijo filma si lahko preberete tukaj.)