Thea Gilmore

TIP: Morda celo najboljša neodkrita kantavtorica zadnjih desetih let.

Thea Gilmore je morda najboljša neodkrita britanska avtorska rockerica zadnjega desetletja. Svoj prvi album, ki nosi naslov Burning Dorothy, je objavila leta 1998, ko je imela 19 let. V naslednjih petih letih je objavila še pet izvrstnih albumov, potem pa je zbolela za težko depresijo. Razlog je bil povsem osebne narave. Ločila se je od svojega moža Nigela Stonierja, producenta in soavtorja nekaterih njenih skladb, ki je Theo tudi odkril. Sledila je skoraj triletna pavza, med katero je Thea nenehno nastopala, ni pa objavljala plošč. Leta 2005 se je pobotala s Stonierjem in se z njim ponovno poročila. Septembra lansko leto pa je rodila hčerko.

Harpo's Ghost je njen najnovejši album. Na njem pa Thea ponovno predstavlja izjemne skladbe, ki so v osnovi čisti avtorski rock. V njih se Thea ne brani tako sodobnega rock melosa, kot tudi ne povsem tradicionalnih kantavtorskih prvin. Njene skladbe imajo tako čisto rock ostrino, kot tudi čisto akustičen folk/kantavtorski naboj. Največkrat pa sta obe prvini zliti v čudovito zvenečo in nadvse bogato in barvito aranžirao celoto. Thea je predvsem odlična interpretinja, ki zna biti novodobno odločna in "jezna", a tudi "starinsko" sanjava, intimna, lirična in magična.

Same skladbe na tej plošči so slogovno sila pestre in bodo zadovoljile zelo široko paleto poslušalcev. Album bi morali imeti vsi, ki prisegate na novodobne ženske avtorice, ne bi pa se ga smeli braniti niti tisti, ki sta vam blizu dobro narejen sredinski indie rock ali avtorski pop. Thea namreč ni klišejska avtorica in tako v besedilih, v katerih se ta odlična avtorica dotika povsem osebnih tem, kot tudi tistih rahlo političnih in socialnih tem, kot tudi v sami glasbi vedno išče tudi kaj drugačnega in še nikoli slišanega. Tudi na Harpo's Ghost ji je vsaj v nekaj skladbah uspelo združiti skoraj pop poslušljivost s čisto avtorsko formo. Ali z drugimi besedami, njena glasba je prefinjeno zahtevna in v detajlih zelo nepredvidljiva, a je hkrati tudi nadvse prijetna, igriva in gre praktično takoj v uho. Kakorkoli že, tako lucidnega, igrivega in na nek način drugačnega albuma na sceni avtorske glasbe že dolgo ni bilo. Morda od njene zadnje plošče.