The Common Linnets

Priložnostni country duet je bil poleg Conchite Wurst eno od lepših presenečenj letošnjega izbora za pesem Evrovizije v Kopenhagnu. Eleganten nastop, umirjena in prav nič evrovizijska skladba sta iz Ilse DeLange and Waylona naredila mini evropski zvezdi, ki pa uspeha očitno nista pričakovala, saj se polovica skupine vmes ukvarja še z drugimi projekti.

Njun za zdaj edini album v 13 skladbah prinaša spodobno mešanico sodobnega countryja in folka, znatno razredčenega s popom, ki pa nima zveze s Taylor Swift. Po že dobro znani Calm After the Storm se namreč zvrsti še kar nekaj podobnih izdelkov, ki zaradi mešanice ženskih in moških vokalov občasno bolj spominjajo na Lady Antebellum, zato se vložkov dub stepa ni treba bati.

Harmoničnim duetom primerna so tudi besedila, ki se sprehajajo med ljubezensko liriko in življenjskimi spoznanji, kot je na primer, da je grenka resnica tista, s katero se ne znamo spopasti, v Lovers & Liars, v bolj pravovernih country skladbah, kot je na primer Give Me A Reason, pa slišimo tudi kakšno občasno jodlanje. Skladba Time Has No Mercy nas spominja na skladbo Man of Constant Sorrow iz filma Kdo je tu nor, kar še dodatno priča o formulaičnem pristopu k žanru.

Ves čar nizozemskega countryja je očitno prav v državi izvora, saj bi skladbe, kot je When Love Was King, v ameriški različici verjetno hitro spregledali, v nizozemskem paketu pa deluje več kot simpatično. The Common Linnets sta čezoceanskim pridihom tako zvesta, da najbrž ne bosta zmotila poznavalcev, country laiki pa si njun album lahko vzamejo kot učbeniški uvod v radijske oblike žanra.