Srhljiva Soap&Skin

Ko je nekoliko prestrašeno stopila na oder in se usedla za koncertni klavir, na katerem je sijal laptop, je v dvorani vladala tišina. Šele po nekaj mučnih sekundah tišine se je po presenetljivo dobro zasedeni dvorani razlegel aplavz in rdečelaska je začela z igranjem svoje otvoritvene klavirske balade. Pri drugi skladbi se ji je na odru pridružila spremljevalna skupina s trobento, dvema violinama, čelom in kontrabasom ter njena sestra kot dodatna vokalistka, in začel se je eden najbolj srhljivih, a hkrati čarobnih koncertov, kar smo jih videli v Kinu Šiška.

Anja Plaschg, ki je odraščala na prašičji farmi v Gnasu na avstrijskem Štajerskem in, ki danes živi na Dunaju, je v gledališki predstavi pred tremi leti v Berlinu odigrala vlogo Nico, njena skladba je bila uporabljena v avstrijski grozljivki In 3 Tagen bist du tod (V treh dneh si mrtev), leta 2009 pa jo je Paul Lester uvrstil v svojo znamenito rubriko Nova skupina dneva, ki jo piše za Guardian. Komaj polnoletno in z zgodovino zapuščanja izobraževalnih ustanov jo že uvrščajo med najbolj izstopajoče glasbenice »laptop popa«.

Tokrat je v okviru festivala Mesto žensk Soap&Skin pokazala, da je starost zgolj številka – njena glasba zveni odraslo, premišljeno, a vendar čudaško. Klavir in spremljevalno skupino dopolnjuje laptop, ki njeni glasbi včasih dodaja zvoke iz otroštva, večinoma pa jo dopolnjuje z elektronskimi basi in drugimi atmosferičnimi zvoki, ki njeno glasbo spreminjajo v veličastno simfonijo klasike in elektronike. Njen glas je prijetno nizek, občasno si nismo mogli pomagati, da ne bi v njenem naglasu slišali kalifornijskega guvernerja, v barvi glasu pa Dolores O'Riordan iz The Cranberries, a vse to je zasenčil občutek, da Anja Plaschg s seboj nosi kar nekaj čustvene prtljage.

Med včerajšnjim nastopom praktično ni komunicirala z občinstvom. Nekajkrat se je zdelo, da je komajda izustila tisti »thankyou«, enkrat je balado v nemščini posvetila svojemu očetu, sicer pa se tudi med občasnimi sprehodi po odru dvorane ni ravno sprostila. Zato ni čudno, da je bilo vzdušje skoraj komorno, po koncu koncerta pa je marsikdo ostal brez besed – a iz pravih razlogov.

Poleg svojih avtorskih skladb je včeraj odigrala tudi Voyage Voyage skupine Desireless, koncert pa zaključila, tako kot se za dekle, ki je v gledališki predstavi upodobila Nico, spodobi, s Pale Blue Eyes skupine Velvet Underground.