Smrt in seks še vedno največja tabuja

Režiserka Athina Tsangari, ki se tudi v življenju na vso moč izogiba sentimentalnosti, se je lotila filma o človeški vrsti, za katerega je navdih iskala pri dokumentarnih filmih Davida Attenborougha. Ne samo, da ne mara sentimentalnosti, ki je po njenem mnenju namenjena izsiljevanju, ne mara niti filmskih etiket in predalčkanj, zato zavrača vse oznake, da gre za neki novi grški val, katerega del naj bi bil tudi njen drugi celovečerni film.

Attenberg odlikuje predvsem fizična igra, opazovanje lika, ki se prebuja v spolnost in se poslavlja od umirajočega očeta. Nič drugega ni zadaj. Zanima jo tukaj in zdaj, interakcija dveh ljudi. Med poznovečernim intervjujem v hotelski recepciji nas prosi, naj bomo prvi, ki bomo prekinili z lepljenjem oznake "novi grški val". "To so nalepke, ki jih potrebujete vi, novinarji, tega v resnici ni," nas je želela prepričati.

Opazovanje hčere in očeta, tega, kako iskreno se pogovarjata, je na trenutke kar neprijetno. Sta oče in hči namerno tako odkrita drug do drugega? Namen filma je pokazati, da nismo vajeni iskrenih pogovorov z družino.

Kakšno vzgojo je imela Marina? Kako ste si jo predstavljali v otroštvu? O tem nisem nikoli razmišljala. Z igralci nisem delala na ta način in me tudi niso spraševali takšnih vprašanj. Moj cilj je bil, da so takšni, kot so videti v filmu. Tudi takšne družine obstajajo. Mislim, da Marina in oče prej nista govorila na tak način, zdaj sta bila primorana biti odkrita, saj jima je čas odtekal. Največja tabuja sta smrt in seks. Morda še navezanost. Razmišljala sem, kaj bi se dogajalo v času smrti njenega očeta. Nekako sta oba obupana, nimata ničesar, v kar bi lahko verjela.

Pa tudi ničesar ne skrivata. Kaj je smisel skrivanja? On umira, ona ne more ničesar izgubiti.

Kaj ste zahtevali od igralcev? So se strinjali z vsem? Ničesar jim nisem rekla, z vsem so se strinjali. Igralcem ne dajem nobenih informacij o ozadju. Samo vadimo isti dialog. Dolgo časa sem iskala glavna igralca. Oba sta se strinjala že ob branju scenarija, zato sem ju vzela.

Kaj ste iskali? Točno to, kar sem našla. Močne igralce, ki ne marajo čustvene navlake.

Je bilo glavni igralki naporno igrati brez izkazovanja čustev? Ne, ker taka je. Kot oseba je sicer izjemno topla in dejavna, nora. Za film sem jo prosila, naj bo hladna kot led.

Kaj pa ta preobrazba, na koncu je le nasmejana in prebujena? Kaj jo sproži? Če me to sprašujete, potem že poznate odgovor. Vsak gledalec naj si interpretira sam.

Kako občinstvo sprejema ta film? Nekaterim je nerodno, moti jih iskrenost. Nekateri jokajo in se odzovejo zelo čustveno, kot bi gledali melodramo. Nekateri se veliko smejejo, ker se jim zdi, da gledajo črno komedijo, nekateri pa ostanejo brezbrižni.

Navdihnil vas je David Attenborough, kaj vas zanima pri njem, je to narava človeškega bitja? Rada imam njegovo delo, ki je zelo znanstveno, hkrati pa čustveno in pripovedno. Pri njem mi je všeč zadržana empatija.

Kdo je opazovalec v filmu Attenberg, mi ali Marina? Moja kamera.

Ali se Marina namerno izogiba stiku z vrstniki? Ne vem, tega se ne sprašujem.

Kako vam uspe, da se izognete takim vprašanjem? Zame je pomembna prisotnost osebe, tako kot zdaj. Kako sta osebi prišli tja, ni moja stvar. Vidi se, da je odrasla v malem industrijskem mestu. Zelo je povezana s svojim očetom, mama očitno ni prisotna. Ima eno prijateljico, ki je nekaj med prijateljico, sestro in mamo.

Film promovirate kot film o štirih osebah oziroma treh, ki postanejo štirje in potem dva. Zakaj menite, da je številka tri najpopolnejša številka vsakega razmerja? To je moja izkušnja. V odnosu je vedno tretja oseba, ki vse zaplete ali spremeni v pekel. To je lahko oseba iz preteklosti, sedanjosti ali neka oseba, za katero upamo, da nas bo prišla rešit.

Koliko je film oseben? Ni oseben. Nisem taka kot Marina, tudi z očetom nimam takega razmerja. Najbolj oseben občutek, ki sem ga vlila filmu, je občutek odtujenosti od svoje države, potem ko sem se vrnila.

Torej je film odsev moderne Grčije? Zame je.

Kaj pa novi grški filmski val, vsi govorijo o tem, ga priznavate? Ne. Obstajajo primerjave med mojim filmom in filmi Giorgosa Lanthimosa (Podočnik, lanski zmagovalec Liffa). Med nama obstaja povezanost, ker delava skupaj, vendar preostali grški filmi niso niti malo podobni najinim. Veliko je zelo dejavnih režiserjev, obstajajo neki trendi, govoriti o valu pa je prezgodaj. O tem se bomo pogovarjali čez deset let.

Pojavljajo se tudi nalepke, da gre za novi "čudni" grški val, pa vem, da ne marate oznake "čudni". Zakaj ne? Zame ti filmi niso čudni, so drugačni. Dejstvo, da ne obravnavamo neposrednega realizma ali naturalizma, ne pomeni, da so filmi čudni. Niso v slogu "mainstream" pripovednih filmov, to je res.

Kakšni so drugi grški filmi? Vsi so drugačni in različnost je zdrava. Edina skupna stvar je, da znova preiskujemo srednji razred, ki počasi umira. Nastaja ogromen delovni razred oziroma ogromen nezaposleni delovni razred.

To pa ni nekaj izključno grškega. Točno. Zato ne maram govoriti o grškem filmu, ker o tem pojavu govorijo vsi svetovni filmi, povsod po svetu je tako. Bodite prvi, ki boste prekinili oznako, da gre za novi grški val. To je povsem umetno, novinarji so obsedeni s kategoriziranjem. Edina razlika je jezik.

Kako naporno je snemati v Grčiji? Povsod je naporno, še posebej v zadnjih treh letih. Zdaj bo postalo nemogoče, čeprav so sprejeli nov zakon o podpori filmu.

Kaj vas zanima kot režiserko, še naprej fizični film? Že moj prvi film je zelo drugačen od Attenberga. Forma vsakega filma izhaja iz konteksta. Ko se vrnem v Teksas, želim posneti celovečerno znanstvenofantastično komedijo in tragikomedijo.

Kako se počutite tam? Popolno, zelo srečno. Daje mi občutek svobode, pripadnosti skupnosti, me opogumlja. Tam sem se izšolala in mi je veliko lažje. V Grčiji se počutim kot na preizkušnji, preizkušnji lastne identitete, morale, potrpežljivosti. Veliko težje je biti to, kar smo, v lastni državi kot v tujini.

Ste si v tujini izoblikovali drugačno osebnost? Da, v tujini sem nekdo drug. Vsak kraj iz nas izvabi nekaj drugega. Tako kot vsak film.

Koliko pa vas je ta spremenil? Spremenilo me je to, da sem se lahko lotila nečesa, česar sem se izogibala že dolgo časa, to je provokacije in izziva posneti film v svoji domovini.

Ali je Attenberg sodba grške družbe ali vsaj starejše generacije? Nekako je, je pa tudi sodba moje generacije. Že mesto v filmu je propadel eksperiment. Hotela sem podati vzdušje izgubljenosti, melanholije in brezihodnosti.

Je to tudi grška prihodnost, ta praznina? Da. Prav to čutimo zdaj. Med snemanjem to še ni bilo tako očitno.

Film ste snemali med uličnimi protesti, takrat ste se po osmih letih vrnili v Grčijo. Kako ste se počutili v tistem obdobju? Kot bi prišla v vojno. Zdaj se moramo zbuditi in to se dogaja. Grčija je bila vedno del nekega imperija. Svobodna demokracija smo šele zadnjih trideset let. Postaviti se moramo na svoje noge, kar se ne more zgoditi čez noč. Dražava nam mora omogočiti, da se začnemo ukvarjati z demokracijo in da končno pustimo družinske zadeve ob strani. V Grčiji se vse vodi kot družinski posel. Če kot družba ne bomo napredovali, bomo imeli te težave kar naprej. Moram zaupati, da bodo mladi nehali ponavljati napake naših prednikov in bomo prekinili bizantinsko dediščino, ki se je tako oklepamo.

Ali verjamete, da ima film moč spremeniti ta položaj? Da, zagotovo. Vem, da so se grška dekleta po ogledu tega filma z očeti vračala v kino. Vem, da je film sprožil debato o pravici do kremiranja. Zdaj parlament sprejema zakon o kremiranju. Zgradili bodo prvi krematorij v Grčiji.

Ste med desetimi ženskami, ki se potegujejo za nominacije za tujejezičnega oskarja. Kakšna so vaša pričakovanja v zvezi s tem? Lani je bil nominiran grški Podočnik. Moram priznati, da je Attenberg le malo preveč čuden za ameriško filmsko akademijo (smeh). Bilo bi nepredstavljivo, če bi bila dvakrat zapored nominirana dva "čudna", neprijetna in neganljiva grška filma. Sta človeška filma, vendar ne sentimentalna, kakršne poveličuje akademija. Sovražim sentimentalnost.

V življenju ali le v filmu? Tudi v življenju. Sem zelo čustvena, tudi jokam. Ne maram pa sentimentalnosti, ker ni pristna, namenjena je izsiljevanju. Če se zjokam, se potem zjezim, ker sem dovolila čustvom, da me preplavijo.

Zdaj greste na grško zabavo. Kako bo to videti? To bo grška zabava z ameriško glasbo in slovenskim vinom (smeh). Vidite, tudi to je globalizacija.