Sreda,
19. 12. 2007,
15.22

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 19. 12. 2007, 15.22

7 let, 1 mesec

Rush

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Snakes & Arrows (Atlantic/Nika) (2007)

TIP: Malce bolj umirjena, a zato toliko bolj prefinjena in ponovno drugačna mojstrovina.

Kanadski trio Rush brez vsakega dvoma velja za enega največjih progressive benov vseh časov. Začeli so v prvi polovici sedemdesetih in na zgodnjih albumih predstavili sila zanimivo in precej zahtevno izpeljanko zeppelinovskega hard rocka in heavy metala sedemdesetih. Že sredi sedemdesetih so z izvrstnim albumom 2112 postavili povsem nove mejnike progresivnega rocka. Na sila komplicirane, a nikoli zatežene osnove so začeli polagati tako ostre in sila inovativne heavy metal elemente, kot tudi večplastne in zelo inovativne progresivne vložke. Na nekaj naslednjih albumih so to usmeritev pripeljali do popolnosti. V osemdesetih so Rush, ki slogovno vse do danes niti enkrat niso obstali na mestu, začeli na veliko eksperimentirati s sintetizatorskimi zvoki, ki so jih vešče vpletali v še vedno energičen kitarski rock. Še večji poudarek pa so dali tudi na besedila, v katerih so glorificirali znanost in razpravljali, kako vpliva na posameznika. V prejšnjem desetletju in vse do leta 2002, ko so objavili svoj zadnji avtorski studijski izdelek Vapor Trails, so se Rush deloma vrnili k bolj kitarskem rocku, ki pa so mu dodali obilo modernih prijemov. Pri tem pa so ohranili vso svojo eksperimentalno naravo. V vseh svojih obdobjih pa so Rush demonstrirali unikatno zvočnost, ki še do danes ostaja brez primere.

Dolgo pričakovani novi album Snakes & Arrows je znova nekaj posebnega in drugačnega. Na njem so je bend v marsičem vrnil k svojemu bolj prvinskemu rock naboju, ki je krasil njihove albume iz poznih sedemdesetih. Predvsem je Snakes & Arrows ponovno spet pravoverno kitarski album, saj klaviatur tokrat praktično ni. Kitarist Alex Lifeson je tokrat precej večkrat posegel po različnih brenkalih in predvsem po akustični kitari, ki igra tokrat zelo pomembno vlogo, saj je marsikdaj povsem v ospredju. Že samo to kaže, da je Snakes & Arrows precej manj naelektren album, kot je bilo nekaj prejšnjih, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je sama glasba zato kaj manj intenzivna ali energična. Prej obratno, kitarist Alex Lifeson demonstrira obilico izjemnih in inovativnih kitarskih bravur, izmed katerih še posebej izstopajo pasaže, ki so nekako vmes med čistimi solažami in nadgradnjo osnovne melodije. Neila Pearta ni potrebno posebej predstavljati. Tudi na tej plošči dokazuje, da je eden najboljših bobnarjev vseh časov. Na Snakes & Arrows morda toliko ne izstopa po ritmičnih ekstravagancah, kot na nekaterih prejšnjih albumih, kljub temu pa tudi tokrat ne manjka sila zapletenih ritmičnih figur, kot tudi ne izjemnega ter perfektno funkcionalnega bobnanja. Geddy Lee pa se je tokrat še posebej posvetil basu in prvič odigral skladbo tudi z bas kitaro brez pragov. Od klaviatur pa je na tej plošči uporabil le melotron. Zanimivo je tudi, da so na albumu kar trije instrumentali. Prav v teh skladbah se najbolj sliši drugačnost tokratnega albuma, na katerem predvsem izstopajo zanimive in večplastne aranžmajske rešitve, v katerih je izjemno dobro vzpostavljeno sozvočje oziroma dialog med akustičnimi in električnimi deli.

V celoti so nove skladbe Rush izjemno domišljene, intenzivne, mestoma totalno dramatične in vseskozi polne suspenza. Skupina se v nekaterih vrača daleč nazaj k elementarnemu rocku iz njenega začetnega obdobja, v drugih pa na precej drzen način odkriva nove možnosti. Pri tem pa so Rush še vedno rockersko intenzivni in energični, kot tudi progresivno zahtevni in nepredvidljivi.

Rush tudi po 35-ih letih ni zmanjkalo svežih idej, želje po čem zares novem in pravega groova, kar izjemno dobro kažejo tudi na tej plošči. Snakes & Arrows je tako še eden v vrsti odličnih albumov tega neponovljivega benda, od katerega gre (kljub zavidljivem stažu) še veliko pričakovati.