Roxette

TIP: V marsičem še vedno ultimativen pop bend predstavlja vse svoje velike hite.

Tisti starejši se morda še spominjate, kako so se švedskemu duetu Roxette, ki ga sestavljata izvrstna pevka Marie Fredriksson ter multi-instrumentalist in skladatelj Per Gessle, na začetku njune kariere smejali, ko sta konec osemdesetih začela delati čisto ameriško glasbo - nekakšen kristalno čisti pop s primesmi ameriškega radijskega rocka za odrasle (AOR-a) ter "pravilnega evropskega kitarskega pop rocka. Glasba za ameriške AOR postaje, ki je kraljevala večino osemdesetih, je bila takrat že precej v zatonu. V ZDA so na sceno na eni strani trkali soul in rap izvajalci, na drugi pa malce modernejši pop rock bendi, ki so izhajali iz bolj alternative okolij. Vendar Roxette se nista dala. Posnela sta kopico skladb, ki so zvenele bolj ameriško od vse tamkajšnje produkcije. Zapakirala pa sta jih v izjemno čist zvok, ki je leta kasneje postal sinonim za švedsko pop produkcijo.

Njune skladbe pa imajo velikokrat tudi skoraj rockersko udarnost. Na drugi strani pa so sila efektne in za razliko od ameriškega sloga prav nič bombastično patetične in kičaste. Lahko bi rekli, da so naravnost evropsko funkcionalne. Za povrh vsemu temu pa so njune skladbe vedno sila vedre - enkrat poskočne, drugič sanjavo baladne.

Gessle je pisal odlične skladbe, ki so temeljile na briljantno spevnih vokalnih linijah ter izvrstno aranžirani spremljavi, v kateri tehnološke inovacije niso bile nikakršna redkost. Lep primer tega je njun prvi veliki hit The Look,v katerem sta spektakluranim in nadvse plesnim synth-ritmom in spremljavi dodala veličasten, a povsem trashy zveneč kitarski riff. Na drugi strani pa je Gessle genialno pogruntal, da za solo hita Dangerous najbolje ustrezajo orglice in ne kakšen takrat moderen elektronski flipy-flopy. Takšnih malih trikov velikih mojstrov se v skladbah Roxette skriva še na stotine. Pravzaprav je vsaka njuna skladba nekaj posebnega - enkrat zaradi melodije, drugič zaradi aranžmaja, tretjič zaradi nenavadnih in v marsičem še danes nepreseženih dodatkov in efektov.

Drugo, morda še močnejše orožje dueta so bile balade, v katerih je Gessle do popolnosti izkoristil silovit, strasten in nadvse barvit glas Marie, kot tudi za takrat ultra-moderne produkcijske prijeme, ki še danes zvenijo brezhibno. Balade kot Listen To Your Heart, Fading Like A Flower, Spending My Time ali It Must Heva Been Love še danes zvenijo sila sveže. Gessle pa se tudi v njih ni odrekal dramatičnim kitarskim rock vložkom - bodisi električnim ali akustičnim -, ki jih je vešče vtkal v kot solza čisto pop osnovo.

Kot že naslov pove, je A Collection Of… zbirka vseh njunih največjih hitov. Tokrat, za razliko od nekaterih prejšnjih zbirk, naslov zares drži. Zbirki pa sta dodani še dve novi skladbi.

Roxette sta v marsičem zadnji pravi oziroma klasičen pop bend. Njuna glasba pa je močno vplivala na večino kasnejših pop in komercialnih pop rock izvajalcev. Sredi devetdesetih, ko je slava skupine zatonila, pa so namesto njiju prišli na sceno bleferji vseh sort, izmed katerih eni niso znali peti in nastopati, drugi pa niso imeli pojma o skladanju. Današnja pop produkcija je po večini blef tehnologije ali zmagovitih pop idolov (beri grebatorjev). Roxette pa sta bila definitivno ena zadnjih, ki sta v svoji glasbi uspela združiti sladkost in simpatičnost popa s čisto inovativnostjo, pri tem pa sta za povrh še zvenela kot resna glasbenika. Tudi zato sta Roxette še po več kot desetletju pojem kakovostnega popa in zaenkrat prav nič ne kaže, da bi ju kdo od aktualnih zvezdnikov dosegel - vsaj do kolen!