Ponedeljek, 28. 2. 2011, 11.29
6 let, 7 mesecev
Radiohead
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1
Po 25 letih obstoja oxfordski Radiohead še vedno znajo presenetiti. Redkokdaj se namreč zgodi, da izid albuma na spletu dvigne toliko prahu, kot ga je pred dvema tednoma The King of Limbs. Vendar če upoštevamo, da so Radiohead svoj »album presenečenja« napovedali zgolj slab teden pred izidom, nato pa ga na spletu izdali en dan pred napovedanim datumom, lahko vsaj delno razumemo evforijo. Prejšnji album Radiohead In Rainbows je namreč izšel že »davnega« oktobra 2007 in očitno so se velikim skupinam, ki so izid novega albuma napovedale za 2011, morali pridružiti še Radiohead.
Čeprav Radiohead zaradi njihove kilometrine in začetkov mnogi še vedno označujejo za alternativni rock band, bi si po The King of Limbs marsikdo lahko premislil. Skladbe bi lahko opisali vse prej kot tipično rockerske, sploh če upoštevamo, da je današnji popularni rock tako blizu osemdesetim. Od prvega albuma Pablo Honey iz leta 1993 je na prvi pogled ostalo malo, vendar pa je tudi pri The King of Limbs še vedno v ospredju melanholija Toma Yorka in nekaj psihadelije, ki se je v glasbo skupine prikradla s poznejšimi albumi. Morda je še najbolj tipično radioheadovska skladba na albumu Codex, ki bo sodeč po priljubljenosti med oboževalci verjetno naslednji singel in ki po vzdušju skupaj z Give Up The Ghost nekoliko spominja na žalostinke iz albuma The Bends.
Pri The King of Limbs je zabavno predvsem to, da se pri nekaterih skladbah ne moremo znebiti občutka, da gre za radioheadovsko interpretacijo elektronike. Morning Mr Magpie se namreč sliši kot akustična različica kakšne uspešnice dua The Chemical Brothers, recimo The Golden Path, prav tako Bloom in Feral, ki blestita s svojimi kratkimi in prelomljenimi ritmi.
Prvi singel z albuma Lotus Flower sicer po svojih basih spominja na eksperimente U2 iz devetdesetih, a ker je Tom Yorke še vedno zgleda videti kot kakšen nezemljanček in temu primerno tudi poplesava, je primerjava morda nekoliko nepravična. The King of Limbs traja manj kot 40 minut in ko neredni poslušalci Yorka prebrodijo začetne težave z njegovo melanholijo, se album izkaže za enega lepših primerkov sodobne britanske glasbe.
