Prvenec sina Davida Cronenberga: zvezde, obsesija, bolezen in injekcije

Čeprav je lahko stopanje po očetovih stopinjah zaradi njegove priljubljenosti precej nehvaležna stvar, je, kot pišejo kritiki, mladi Brandon Cronenberg s svojim celovečernim igranim prvencem že začel dokazovati, da v njegovem primeru jabolko ni padlo daleč od drevesa. Konec tedna je čez lužo namreč prinesel premiero znanstvenofantastičnega filma Antiviral, s katerim je triintridesetletni režiser ovekovečil svoj satirični pogled na sodobno družbo ter ga začinil s precej srhljivimi domislicami.

Film pripoveduje zgodbo Syda Marcha – vanj se je prelevil triindvajsetletni Caleb Landry Jones –, ki je zaposlen na kliniki, ki zbira različne viruse bolnih zvezdnikov in jih za pravo vsoto denarja prodaja obsedenim oboževalcem. Ko se Syd okuži z virusom priljubljene zvezdnice, mora, da bi rešil svoje življenje, ugotoviti, kaj je zvezdo pravzaprav pokopalo.

Kritiki film primerjajo z zgodnjimi deli Davida Cronenberga, recimo znanstvenofantastičnimi grozljivkami, kot sta Videodrome in Muha. Kot piše Reuters, Brandon, ki ima za seboj sicer tudi dva kratkometražna filma, povezavo priznava, a dodaja, da so nekateri argumenti zanjo precej resnični, drugi pa pretirani. "Film ima elemente znanstvenofantastične srhljivke, tehnologije in telesnosti, zato razumem, od kje primerjave," je dejal in poudaril, da očetovi filmi vključujejo tudi kriminalne trilerje, kot sta Eastern Promises ali biografski filmNevarna metoda. "Moj oče ima zelo široko in pisano kariero, zato bi bilo zame zelo težko, da bi posnel kaj, kar se ne bi dotikalo tistega, česar se je dotaknil že on."

Vsega je kriva gripa Kot pravi, se mu je ideja zgodbe filma Antiviral porodila, ko je študiral in staknil gripo. "Obseden sem postal z mislijo, da je v mojem telesu nekaj, kar je prišlo iz drugega telesa, in vse skupaj se mi je zdela precej intimna stvar," pravi režiser in scenarist ter dodaja, da ga je to pripravilo do spraševanja o tem, ali bi se obseden oboževalec Angeline Jolie s pomočjo njene okužbe z njo počutil povezano. Zadelo se mu je, da bi lahko film predstavljal zanimivo metaforo za raziskovanje z zvezdniki obsedene kulture, ki jo podžigajo rumene spletne strani.

Kritik Matty Glasby, ki je film ocenil za Total Film, in Peter Bradshaw britanskega Gurdiana se strinjata, da je film vizualno in tehnično zelo močan in dodelan, Tim Robey pa je za Telegraph celo napisal, da film dokazuje takšne ustvarjalčeve veščine, kot jih je v prvencu zelo težko pričakovati. "Je tudi dokaz, da v sklopu Cronenbergovih genov obstaja prostor za več kot enega premetenega provokatorja," je zapisal.

Bloger Kevin Jagernauth je film in vso njegovo kri, kosti in kopico bližnjih posnetkov igel, ki prebadajo kožo, oklical za točno takšen čudaški izdelek, kot bi ga lahko od moža s priimkom Cronenberg pričakovali.