Prince

TIP: Še ena nadvse elegantna, a tudi nenavadna stvaritev nespornega glasbenega genija.

Prince je zagotovo eden največjih pop ustvarjalcev vseh časov. Poleg Michaela Jacksona je najpomembnejši pop avtor osemdesetih. Njegova slava je trajala vse do sredine devetdesetih, ko je Prince, podobno, kot nekaj prej George Michael, napovedal pravo vojno svoji takratni založbi Warner, ki ga ni hotela izpustiti iz primeža pogodbe, za katero je Prince smatral, da ni pravična. Prince je nazadnje "zmagal" tako, da je vztrajal, da založba objavlja trojne albume. Začel pa se je predstavljati tudi kot "Umetnik nekoč znan kot Prince". Kasneje pa je postal samo še Simbol. Vsi ti zapleti pa mu niso prinesli nič dobrega. Prince je praktično v nekaj letih postal povsem pozabljen. Leta 2004 pa se je triumfalno vrnil na sceno s predprejšnjim albumom Musicology, ki ga je objavila velika založba, ampak pod pogoji, ki jih je sam določil. Sledila je spektakularna turneja in Prince je bil nazaj, no, vsaj ekonomsko! Takšne pomembnosti, kot jo je užival v osemdesetih, v novem tisočletju, ko glasba in revolucije ne pomenijo nič, seveda ni mogel več doseči. Musicology je sicer izvrsten, a nekako preveč eklektičen, da bi ga lahko sprejela tista večinska današnja pop publika, ki je že povsem okužena z medijskim enoumjem. Takšne, čeravno odlične deviacije, v današnjih medijih ne dobijo niti centimeter oziroma minutke njihovega "cenjenega" prostora.

Nekaj podobnega bi se dalo reči tudi za njegov še čisto svež album Planet Earth. Prince na njem predstavlja 10 skladb, ki so slogovno sila pestre in mestoma zelo nenavadne. Zvočno in po pristopu pa so nekako iz drugega časa oziroma iz druge dimenzija. Prince se na tej plošči vrača k svoji kitari, ki je vodilni instrument v polovici skladb. Kitaro pa postavlja v sila raznolika okolja - od nekakšnega, samo njemu lastno izkrivljenega pop rocka, pa do čutnega in zanj presenetljivo umirjenega soula in funka. Drugi, sicer manjši del albuma pa tvorijo bolj soul obarvane skladbe, ki se mestoma prelevijo v intimno in skoraj jazz gobo. Prince, kot vedno, tudi tokrat zveni nadvse elegantno. Zdi pa se, da je tokrat še posebej užival v igranju. Morda je k temu pomagalo tudi to, da je ponovno sodeloval s svojimi nekdanjimi soborkami iz zlatih časov - tako s Sheilo E., kot tudi z Wendy in Liso.

Morda edina pomanjkljivost te plošče je, da večini skladb manjka kanček hit naboja - no, vsaj v primerjavi s Princeovimi dosedanjimi stvaritvami. Na Planet Earth pa izstopajo tri skladbe, na katerih Prince pokaže, da je še vedno nenadkriljiv mojster slogovnih obratov in čutnega muziciranja. Daleč najboljša skladba tega albuma je ultra groovy The Marrying Kind - čista mojstrovina, ki je nekakšna čudno zavita disco-funk zabijanka, z izjemnimi vokalnimi in rap vložki ter nekakšnim psevdo-ska ritmiziranjem. Somewhere Here On Earth, druga pesem, ki izstopa, pa je nekaj povsem drugačnega. Gre za pravi light jazz biser, ki po vzdušju močno spominja na tiste bolj pop stvaritve Milesa Davisa. Tretja izstopajoča pesem pa je čudovito upočasnjena Mr. Goodnight, ki je nekakšen topel funkoiden-soul z melodičnim in zelo prvinskim rap vokaliziranjem.

Prince podobno kot na prejšnjih dveh albumih tudi tokrat prisega na kar najbolj naraven zven instrumentov, kar daje njegovi glasbi nekakšen brezčasen ton, kar še posebej velja v kontekstu tega, da se Prince vseskozi priklanja stari in še starejši tradiciji črnske pop glasbe - od soula, funka, jazza in na nek način tudi rocka.

Današnji Prince vsekakor ni več tisti simpatično vase zagledan pop/sex simbol, ki išče bombastične pop vzorce. Ta genij je postal "zrel" ustvarjalec, ki še vedno piše sila inteligentne in (za današnje "omejeno") občinstvo sila zahtevne pop pesmi. Vsekakor je Planet Earth odlična in nenavadna pop plošča, ki pa zahteva kar nekaj zbranih poslušanj, preden "zleze v vas". Vsaj to pa le namenite temu izvrstnemu albumu, preden se odločite, ali vam je všeč ali ne.