Pevka, ki se je poslovila v Beogradu

Glavna pomanjkljivost filma Amy režiserja Asifa Kapadije je verjetno v tem, da mu ni uspelo prepričati Amyjinih staršev, da bi sodelovala pri filmu kot pričevalka in pričevalec, sta pa zato priskrbela veliko arhivskega gradiva in kontaktov. Morda je prav količina vseh do zdaj še neobjavljenih posnetkov ustvarjalce premamila, da so se namesto k mitiziranju lika in dela obrnili k rekonstrukciji pevkine življenjske zgodbe, ki so nam jo že tako ali tako prej povedali njen oče in tabloidi, prav tako smo ves čas vedeli, kako se bo končala. Morebitni presežki, kot bi bili vpogledi v to, kdo je bila in kaj je predstavljala, so v filmu ostali ob strani.

V Amy izvemo zgodbo, precej blizu tisti, ki jo je v svoji knjigi napisal Amyjin oče Mitch, čeprav se mu je uspelo na smrt spreti z režiserjem: neizmerno nadarjeno dekle postane po ločitvi staršev nekoliko uporniško, mladost preživi v Camdenu med rockerji, spozna "napačnega" fanta in zabrede v droge. Vmes ji uspe napisati enega najboljših albumov zadnjih let Back to Black ter osvojiti tako glasbene poznavalce in poznavalke kot, žal, tudi britanske rumene medije, ki dodajo svoj delež k njenemu propadu. Zadnjič nastopi v Beogradu, nato pa umre za posledicami alkohola in bulimije.

V ozadju ves čas poslušamo njene intervjuje in intervjuje z njenimi bližnjimi, ki pa so predstavljeni zgolj zvokovno, kot nekakšno ozadje za posnetke in fotografije slabe kakovosti, ki se sčasoma zlijejo v en sam glas zunanjega opazovalca ali opazovalke. Bolj ko režiser lepi posnetke in jih kombinira z glasbo, bolj smo daleč, in ker nam ne ponudi stika s pripovedovalci in pripovedovalkami, nas tudi nekoliko dolgočasi.

Kaj se je vmes dogajalo z njeno mamo, ki kot da ne obstaja, in kaj z očetom, ki je po njeni smrti začel snemati glasbo in nastopati kot pevec, ter kaj z vsemi preostalimi, ki so živeli na njen račun, seveda ne izvemo zares. Amy, čeprav jo ves čas gledamo in poslušamo, ostane neulovljiva prikazen, ki ji je po nekakšnem srečnem spletu okoliščin uspelo pisati presenetljivo zrela besedila in pesmi, po drugi strani pa ji vedno znova spodletelo pri tem, da bi v življenju presegla trenutne obsesije, pa naj bodo te povezane s hrano, ljubeznijo ali drogami.

Seveda bi bilo naivno trditi, da lahko koga zares spoznamo dovolj dobro, da bi o njem posneli dokumentarec, ki bi ponujal pogled v globino, a predstavljamo si, da nekaj k razvoju dogodkov pripomore tudi kontekst. Tega, verjetno zaradi kopice zasebnih posnetkov, na katerih se Amy vozi v avtu in se norčuje iz menedžerja ali pa v lokalu mirno večerja, medtem ko njen sveže pečeni mož govori neumnosti, v filmu ni veliko.

Srečanje z bistvom naj bi dosegli prek voajerskega vpogleda v zakulisje, ki pa ne razkriva bistveno več, kot je Amy kazala na nastopih, na katerih je bila proti koncu vedno bolj iskrena in brezkompromisna. Prav tako vpogled v zakulisje pri pevki, ki so jo paparaci spremljali na vsakem koraku, težko prinese kaj presenetljivega, zato film Amy zgolj nadaljujejo to, kar so začeli že britanski tabloidi. S prikazovanjem njene intime vedno znova zaobide bistvo.