Pearl Jam – Lightning Bolt

Zdi se, da se v zvoku skupine Pearl Jam v zadnjih dveh desetletjih in več ni veliko spremenilo. Izboljšali so se pogoji snemanja in oprema, zvok je zagotovo bolj čist in brez tistih značilnih šumov grungea iz devetdesetih. Nenazadnje je Lightning Bolt bendov deseti studijski album, poleg tega, da so ena redkih glasbenih skupin, ki še vedno vztrajajo in jim ustvarjalna moč še ni pošla, pa ostajajo tudi enako priljubljeni pri svojem občinstvu. Tistim zvestim izpred xyz let in tem, ki jih z zadnjimi ploščami odkrivajo na novo. Tudi za nazaj.

Pearl Jam so nastali leta 1990 v Seattlu in po redkih kadrovskih menjavah po 23 letih bend sestavljajo Eddie Vedder na kitari in vokalu, Matt Cameron na bobnih, kitarista Stone Gossard in Mike McCready ter basist Jeff Ament. Prvi album Ten so Pearl Jam izdali leta 1991, nato pa v spodobnem ritmu nadaljevali z Vs. (1993), Vitalogy (1994), No Code (1996), Yield (1998), Binaural (2000), Riot Act (2002), Pearl Jam (2006) in Backspacer (2009).

Njihov zadnji studijski izdelek sestavlja 12 pesmi, ki poslušalcu nudijo 47 minut dobre glasbe. Uvodoma nas posrka vase spevna Getaway, ki je morda zaradi ritmičnosti in nalezljive energije najbolj udarna skladba na plošči. Medtem so – vsaj po spletnem portalu YouTube sodeč – poslušalci za zdaj najbolje sprejeli balado Sirens, ki sicer na albumu na vrsto pridejo pozneje, kot četrta pesem po vrsti. Preprosta in nežna pesem, kjer do izraza pride Vedderjev prepoznavni in šarmantni vokal, zaradi katerega se kolena šibijo predvsem dekletom. Prvi singel s plošče je sicer druga pesem na plošči Mind Your Manners, ki že z uvodno igro kitar in bobnov ter hitrim ritmom obudi spomin na dobre stare Pearl Jam ... in nas nevsiljivo spomni še na repertoar mnogih veliko mlajših bendov, ki preigravajo podobno glasbo in PJ prištevajo med svoje vzornike.

My Father's Son stopnjuje ritem do že omenjenih siren, ki umirijo poslušalsko izkušnjo in nas pripravijo na naslovno skladbo Lightning Bolt, ki seveda govori o usodni ženski. Naslednja, Infallible, preseneča z reagge-pop podtonom, Pendulum pa je morda najbolj dramatična pesem s plošče, z malo besedami in nenavadnim vzdušjem, ki ga ustvarja kombinacija glasu ter monotone glasbene podlage, ki jo sem in tja presekajo kitare.

Swallowed Whole napove ponoven tvist, saj naj spet vrne v losangeleško garažo, še bolje – na bulevarje in v kadilake z odprtimi strehami in vetrom v laseh. Let the Records Play zgodbo nadaljuje, Sleeping By Myself pa znova udari na druge, country strune. Nekakšen solo človeške duše, ki je prav zanimiv dodatek plošči. Tudi zadnji dve skladbi, Yellow Moon in Future Days, sta precej umirjeni, kar lahko razumemo kot namig za prihodnje ustvarjanje benda.

Lightning Bolt je izjemno dodelana, mojstrska plošča, ki z zanimivim ritmom in menjavami med udarnejšemi skladbami v surovem slogu začetniških albumov Pearl Jam in zrelimi, umirjenimi in čustvenimi baladami pač očara. Želiš si jo poslušati spet in spet, saj od nje ob vsakem poslušanju dobiš nekaj novega, slišiš nov zvok, ujameš nov verz, novo čustvo. In čeprav bi bilo repertoar bržkone vrhunsko slišati tudi v živo, je cede sam po sebi – tudi po vizualni plati – tako pravšnji, da si niti ne želiš izbrati možnosti pomešanega vrstnega reda pesmi na svojem predvajalniku.