Paul Stanley

TIP: Legendarni "The Starchild" predstavlja prijeten, moderen, komercialni ameriški pop rock, ki ima le malo zveze z njegovim siceršnjim početjem v Kiss.

Paul Stanley z Geneom Simmonsom tvori tisto prepoznavnejšo polovico legendarnih zamaskiranih ameriških rockerjev Kiss. Simmons je v bendu zadolžen za tiste bolj divje izpade, medtem ko Stanley ("The Starchild") skrbi predvsem za tisti bolj "sentimentalni" del njihove publike in tudi za večino višjih glasovnih leg v skupini. O Stanleyju in njegovem prispevku v Kiss, ki seveda še zdaleč ni zgolj "baladnega značaja", bi se dalo pisati romane. Dejstvo pa je, da je Stanley eden najbolj tipičnih in tudi najbolj izrazitih rock frontmanov, čeravno v Kiss počne še vse kaj drugega. Med drugim je tudi (so)avtor ali glavni vokalist tudi v takšnih njihovih klasikih, kot so: Love Gun, Black Diamond, Reasons To Live, Hard Luck Woman, Tears Are Fallin' ali God Of Thunder. Brez njegove potentnosti, seksapilnosti in vročičnosti pa tudi njihov ultimativni disco-rock hit I Was Made For Loving You ne bi bil to, za kar velja danes.

Live to Win pa je njegov solističen album, ki je izšel lani jeseni. Kiss že celo večnosti niso objavili studijskega albuma in tudi Stanley, ki je sicer sodeloval v različnih projektih, ni objavil nobenega albuma. Pravzaprav je Live To Win njegov prvi solo album po letu 1978, ko so pod svojimi imeni vsi takratni člani velikopotezno objavili svoje solo albume.

Stanley je za ta album k sodelovanju povabil nekaj znamenitih skladateljev. Večino skladb za Live To Win sta napisala legendarni Desmond Child (avtor največjih hitov Bon Jovi, Aerosmith, LeeAnn Rimes, Alicea Cooperja, KISS, Rickyja Martina, Roxette, Cher in številnih drugih) ter Andreas Carlsson (Bon Jovi, Britney Spears, Celine Dion, Backstreet Boys...). Ostale pesmi pa so skupaj s Stanleyem prispevali še: Marti Frederiksen (Aerosmith, Faith Hill; Nine Lives...), že kar malo pozabljena Holly Knight (Tina Turner, Pat Benatar, Aerosmith, Rod Stewart, Cheap Trick…) ter John 5 (Rob Zombie, Marilyn Manson…). Kot kaže že sam izbor, je Stanley združil skladatelje stare in nove šole.

Ta izbor pa se kaže tudi v sami glasbi. V osnovi je Stanley ustvaril moderno zveneč pop rock album, pri tem pa ni pozabil tudi na stare trike. Večina skladb na plošči je nekakšen precej inteligenten in raznolik pop rock z očitno ameriško manstream noto iz nekega drugega časa - točneje iz osemdesetih in samega začetka devetdesetih. Sam zvok je, kot že rečeno, sila moderen in tudi sami aranžmaji so bližje današnjim nu-rock prijemom, kot pa tistim izpred dveh desetletij. Po formi pa Stanley po večini ostaja pri klasičnem pop rocku, s kakršnim so bombardirale ameriške radijske AOR postaje pred kakšnimi dvajsetimi in več leti. Nekaj skladb, ki so v manjšini, pa je tudi povsem modernih - vključno s synth-rollinigi, blagimi kitarskimi nu-rock zvočnimi zidovi ter klišejskimi, a sila melodičnimi refreni. Treba je priznati, da se Stanley tudi v teh okoljih prav dobro znajde, vendar pa svojo pravo moč kljub vsemu pokaže v tistih malo bolj starinskih skladbah. V njih pokaže, da je še vedno mojster interpretacije in da je njegovo krešendo petje še vedno nadvse energično.

Live To Win je povsem korekten pop rock album. Njegova glavna pomanjkljivost pa je, da Stanley vanj ni vtkal niti kančka zvoka in magije Kiss. Prav tako pa na njem ne boste našli kakšnih zares ostrih heavy metal ali vsaj resnejših rock izletov. Vse pesmi so vešče zapakirane v sila poslušljivo in moderno zvočno kuliso, v kateri pa ni nič pretresljivo novega . Tudi kakšnega resnega rock naboja na tej plošči ni - ne v starem in ne v novem pomenu te besede.