Ozzy Osbourne

TIP: Odlično narejen in zelo moderen heavy metal album, ki pa nima pravih presežkov in resnično trajne vrednosti.

Ozzy Osbourne je eden največjih pevcev, kar jih je kdajkoli bilo v heavy metalu. To je dejstvo, pa čeravno si je Ozzy v zadnjih desetih letih svoj imidž zelo pokvaril z raznimi nastopi in izpostavljanji v idiotskih resničnostnih šovih, v katerih je bolj kot karkoli drugega izpadel kot razvajen bogatun. Tako ga mlajši verjetno sploh ne poznajo kot velikega glasbenika. Vsekakor mu takšna promocija ni pomagala, da bi še kakšen nov ljubitelj glasbe spoznal njegovo veličino v času, ko je bil pri Black Sabbath ali potem, ko je kot solist v osemdesetih izdal kar nekaj kapitalnih heavy metal albumov.

No, nečesa pa Ozzyju kljub vsem njegovim trapastim muham ne gre oporekati. Namreč, prav na vsakem svojem albumu in tudi na najnovejšem Black Rain Ozzy poskuša v heavy metal formo vnesti še kaj novega, drugačnega in svežega. Tokrat je sicer to storil v do sedaj najmanjšem obsegu, pa vendar… Na Black Rain so namreč le kake tri skladbe (predvsem uvodni dve), na katerih Ozzy zares pokaže, iz kakšnega testa je. Te tri pesmi krasijo odlični riffi, divjaška ritem sekcija, izdelane melodije in sila moderen, a še vedno pravi heavy metal zvok. Ostalih sedem pesmi je manj atraktivnih. V njih se Ozzy bistveno bolj približa modernim metal tokovom, vendar jih ne izkoristi do konca. Vendar pa tudi tem skladbam ne manjka energije in mestoma tudi odličnih glasbenih rešitev.

Morda glavni problem albuma Black Rain, ki je v bistvu povsem logično nadaljevanje studijskega predhodnika Down To Earth izpred šestih let, je precej šibek skladateljski napor. Kitarst Zakk Wylde, ki je ustvaril večino materiala, je sicer izvrsten glasbenik, ni pa ravno inovativen skladatelj. In tu se verjetno skriva ključna razlaga o relativni šibkosti večine skladb na Black Rain. Ozzy je v preteklosti znal pritegniti k sodelovanju prave glasbenike, ki so se tudi med samim igranjem dobro ujeli. Tokrat pa se zdi, da kljub strahoviti virtuoznosti, ki je na tej plošči ne manjka, v celoti primanjkuje tiste skupne kemije, ki loči pravi (spremljevalni) bend od na hitro zbranih glasbenikov za en projekt.

Ozzy na tej plošči vsaj v nekaterih skladbah sicer namiguje, kaj bi se dalo narediti, vendar zadeve preprosto ne izpelje do konca - morda celo namenoma. Tako Black Rain bolj kot karkoli drugega izpade kot korekten, moderen heavy metal album, ki pa nima resnično trajne vrednosti. To ploščo pa je treba gledati predvsem v luči tega, da je Ozzy moral objaviti nekaj novega, s čimer bi podprl veliko reklamno kampanijo za letos prvič brezplačni Ozzfest.