Od prve do zadnje vesne

Do 15. septembra se bo že šestnajsto leto zapovrstjo v portoroškem Avditoriju zavrtelo 42 filmov v tekmovalnem in 21 filmov v netekmovalnem programu, ki so jih izbrali izmed 136 prispelih avtorskih del. O glavnih nagradah bo letos odločala žirija v sestavi Hanna A. W. Slak, Hrvoje Hribar in Olmo Omerzu.

Prvo vesno za najboljši slovenski celovečerni film po oceni strokovne žirije je na portoroškem festivalu leta 1998 dobil prvi slovenski celovečerni animirani film Socializacija bika? umetniškega tandema Milana Eriča in Zvonka Čoha. Film o igranju z evolucijo in protievolucijo je leta 1999 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Občinstvo je na prvem festivalu nagradilo film Brezno Igorja Šmida.

Na drugem festivalu je slavila črno-bela komedija V leru režiserja Janeza Burgerja. Poleg strokovne žirije so jo nagradili tudi gledalci in kritiki, Janez Burger in Jan Cvitkovič sta dobila tudi vesno za scenarij, revija Stop pa je Jana Cvitkoviča in Mojco Fatur nagradila za najboljšega igralca leta oziroma za najbolj obetavno igralko. Tudi tretje leto na slovenski obali sta bila tako žirija kot občinstvo enakega mnenja – vesno za najboljši celovečerni film in nagrado občinstva je dobil film Porno Damjana Kozoleta. Vsi trije igralci filma, Natalija Danilova, Matjaž Latin in Primož Petkovšek, pa so si prislužili Stopove igralske nagrade. Leta 2001 je slovenskega oskarja dobil film Sladke Sanje Saša Podgorška, nagrajena sta bila tudi scenarist Miha Mazzini in igralka Veronika Drolc, ki jo je opazila tudi revija Stop. Film o Egonu, ki se z iznajdljivostjo dvanajstletnika dokoplje do gramofona, spotoma odraste in se reši prekletstva družine, se je zelo uspešno predstavil tudi na številnih svetovnih festivalih.

Janez Lapajne je na petem festivalu zašelestel s Šelestenjem, odnesel vesno in nagrado občinstva, blestel je tudi Gregor Zorc v vlogi duhovitega vojaka Primoža. Šelestenje odstira ljubezensko razmerje v razpadanju in zbliževanju.

Film Rezervni deli režiserja Damjana Kozoleta o dveh tihotapcih iz Krškega in o mnogih ilegalnih prebežnikih je prepričal šesto žirijo slovenskega festivala leta 2003, ki je vesno podelila tudi Petru Musevskemu za vlogo tihotapca Ludvika ter nagradila fotografijo in glasbo. Občinstvo pa se je tistega leta bolj ogrelo za Djurićevo komedijo Kajmak in marmelada.

Absolutni zmagovalec sedmega festivala so bile Ruševine Janeza Burgerja. Zelo gostobeseden film o manipuliranju s človeškimi odnosi je pobral skoraj vse festivalske nagrade in v Sloveniji prvič predstavil cinemaskopsko filmsko optiko, ki da filmu še dodatno dimenzijo.

Leta 2008 se je vrnil Jan Cvitkovič, in sicer v vlogi režiserja filma Odgrobadogroba. Na videz lahkotna komedija se sprevrže v dramo, Jan Cvitkovič pa se poigrava z vprašanji nebes in pekla, življenja in smrti. V filmu je igrala tudi kultna srbska igralka Sonja Savić, ki je leta 2008 umrla v Beogradu, domnevno zaradi zlorabe mamil.

Otroci s Petrička v režiji Mirana Zupaniča so leta 2009 s pretresljivo zgodbo prepričali strokovno žirijo, ki pa je nagrado za najboljšo režijo podelila Marku Naberšniku za Petelinji zajtrk. Zadnji je osvojil tudi občinstvo in postal najbolj gledan slovenski film, dokler ga ni izrinil mladinski film Gremo mi po svoje.

Erotična kriminalka Pokrajina št. 2 Vinka Möderndorferja je leta 2008 izpolnila vsa pričakovanja filmskih strokovnjakov, prav tako glavna igralka Maja Martina Merljak, scenarij, fotografija in glasba. Kljub zgodbi in napetostim pa v spominu najbolj ostanejo vroči prizori.

Še ena kriminalka je osvojila 12. FSF, in sicer 9:06 v režiji Igorja Šterka, ki je domov odnesel skupno več kot deset nagrad. Igor Samobor je prejel vesno za vlogo kriminalističnega inšpektorja, ki prevzame identiteto umrlega moškega.

Trinajsti FSF je obiskal cirkus in požel s konkurenco. Circus Fantasticus Janeza Burgerja je fantastična brezbesedna drama o življenju družine na obrobju ničesar. Občinstvo je bilo bolj naklonjeno mladinskemu filmu Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja.

Sledil je še en zmagoslavni nemi film, tokrat v režiji Jana Cvitkoviča, Arheo, lahko bi rekli, da film prav tako govori o življenju na novo porajajoče se družine na robu ničesar. Neverjetno fotogeničen, vendar počasen film pa ni prepričal občinstva, ki je nagradilo komunikativno komedijo Kruha in iger mladega režiserja Klemna Dvornika.

Lani je slovenskega oskarja dobila komična drama Hvala za Sunderland režiserja Slobodana Maksimovića, ki je "premagal" Matevža Luzarja s filmom Srečen za umret ter Metoda Pevca z Vajami v objemu.

Med letošnjimi favoriti so Razredni sovražnik, Dvojina, Zoran, moj nečak idiot, Gremo mi po svoje 2, Panika, Čefurji raus!, Krogi, Projekt: Rak in seveda vsi preostali, ki bodo Portorož za nekaj dni spremenili v slovenski Cannes.