OCENA FILMA: Zulu

Nekatere stvari težko pozabimo, čeprav bi si jih želeli. Ena od teh stvari je francosko-južnoafriška koprodukcija Zulu. Ne bom ovinkaril: akcijski triler Jérômeja Salleja o dveh južnoafriških detektivih, ki med preiskavo umora neke belke razkrijeta zaroto z biokemičnim orožjem, uperjenim proti temnopoltemu prebivalstvu, se je uvrstil na sam vrh mojega seznama najbolj neprijetnih kinematografskih izkušenj leta.

Predstavljajte si Zvestega vrtnarja, ki bi ga po scenariju Michaela Baya režiral posnemovalec Oliverja Stona, v film vtaknite podivjanega Legolasa in zaskrbljenega Idija Amina, in dobili boste približek te kalvarije s "sporočilom".

To, da je film spodobno posnet in da v njem nastopata Orlando Bloom in oskarjevec Forest Whitaker, sta kvečjemu dodatni oteževalni okoliščini. Verjamem, da sta imela zvezdnika dobre namene, ko sta pristala na snemanje te polomije, vendar ju to ne razrešuje odgovornosti. Brez njiju Zulu nikoli ne bi ugledal luči slovenskih kinematografov!

Mandela se obrača v grobu

Grozote apartheida, na katere se zgodba opira, so ustvarjalcem služile le kot priročen izgovor za brutalno nasilje v obliki kastracije, amputacije, posilstev in mučenj, pri katerem najbolj nastradajo ženske in otroci. Saj veste: nasilje rodi nasilje in v trilerju Zulu je tega na pretek.

Foto: Fivia

Najbolj perverzno pri vsem skupaj je, da si scenarista filma, režiser Salle in Julien Rappeneau, drzneta citirati Nelsona Mandelo. Res pa je, da je lani umrli Nobelov nagrajenec zaslužen za edino pametno misel, ki jo slišimo v filmu. Vse drugo so stavčne smeti v slogu "Za spremembo bi mi lahko predstavil živo dekle", med katerimi nisem vedel, ali naj se jokam ali smejim.

Zabavo pokvarijo mrtvi otroci

Dialogi so tako idiotski, da so že skorajda zabavni. Trudil sem se prepričati, da gledam črno komedijo, vendar so vzdušje vsakič znova zamorili mrtvi otroci in izmaličeni ženski obrazi. Za enega od teh poskrbi kar Legolas, ki brez pravega razloga premlati svojo bivšo ženo. Prvič se mi je zgodilo, da sem med filmom stiskal pesti za to, da bi glavni junak umrl. In to ne tisti, ki ga igra Whitaker – zanj tako ali tako vsi vemo, da bo.

Med ogledom trilerja Zulu nisem občutil nobene napetosti, le neznosno nelagodje, ki je približno na polovici filma preraslo v otopelost in da – v sovraštvo do njegovih ustvarjalcev. Zulu prekaša žanrsko sorodne hollywoodske izdelke po količini prelite krvi in v prikazu gole kože, medtem ko tako amaterskih dialogov in neuspešnih poskusov karakterizacij ne zasledimo niti v najbolj cenenih ameriških produkcijah.

Zulu je sklenil lanski filmski festival v Cannesu. Najbolj šokanten podatek o filmu sem prihranil za konec. Ta namreč pove več o canskem festivalu kot pa o Sallejevem travmatičnem in obsojanja vrednem zmazku.

Napovednik filma Zulu: