OCENA FILMA: Turbo

Vedno hitrejši življenjski ritem se odraža tudi na animiranih celovečercih. Po dirkaških avtomobilih (Avtomobili 1 in 2) in dirkaških letalih (Krila, Avioni) smo zdaj dobili še dirkaške polže. Turbo, komična pustolovščina Davida Sorena o mutiranem mehkužcu, ki tekmuje na sloviti dirki Indianapolis 500, morda res ne prekipeva od izvirnosti, a je film tako spretno posnet, barvit in duhovit, da smo mu pripravljeni spregledati bližnjice v scenariju. Še posebej zato, ker te vodijo do src najmlajših gledalcev, ki jih bo Turbo prikoval na robove sedežev.

Glavni junak filma je s hitrostjo obseden vrtni polž Theo oziroma Turbo, ki se nikakor noče sprijazniti s počasnim, dolgočasnim življenjem svoje vrste in sanja, da bo nekoč postal dirkač. Sanje se mu uresničijo, ko ga nitrooksid v motorju dirkalnika spremeni v superpolža. Po neizbežnem izgonu iz kolonije ga usoda združi s prodajalcem mehiške hitre hrane, ki tekmuje v dirkah s polži. Počasnejši rivali v Turbu prepoznajo potencial in z njihovo pomočjo se mali polžek uvrsti na tekmo Indy 500, kjer se pomeri s svojim idolom, samovšečnim francosko-kanadski dirkačem Švizom Brzino, ter pokaže, da nobene sanje niso prevelike in noben sanjač ni premajhen.

Torej natanko to, kar nam je v Pixarjevi mojstrovini Ratatouille pokazal podganček Remy. Če si sposodim šalo iz filma, je Turbo predvidljiv kot zavijanje na krožnem dirkališču: levo, levo, levo … Liki so enodimenzionalni in klišejski, človeški še bolj kot živalski. Namesto da bi več časa preživeli v svetu polžev, se s turbom in njegovim starejšim bratom preselimo v zapuščeno obrtno cono, ki jo dirkaški šampion reši pred propadom. Natanko tako kot tisto mestece ob avtocesti Route 66 v Avtomobilih.

Priznati moramo, da polži niso najbolj razburljive in fotogenične živali na svetu. Tudi če so tako gibčni kot ti v Turbu. Če bi bili vsaj malo bolj raznoliki (lazarjev se že ne spomnim). S svojimi očki na koncu tipalk so videti kot prikupne različice enooke pošasti iz Vojne zvezd, ki prebiva v jašku za smeti. Ker bi bili preveč pusti, jih nadgradijo s krilci in prelišpajo. Pimp my snail.

Drugih živali v filmu, z izjemo objestnega mulca na triciklu, ki je kopija sadističnega paglavca iz Sveta igrač 2, in bukovih vran, tako ali tako ni. Vrane sicer ne govorijo, zato pa ob interakcijah s polži poskrbijo za nekatere najbolj zabavne trenutke v filmu (ki bodo predvsem všeč malo starejšim gledalcem, za najmlajše nisem čisto prepričan). Vsaj ne moremo trditi, da Turbo spominja na Življenje žuželk.

In tudi če bi spominjal na Življenje žuželk, sem prepričan, da ga ni otroka, ki bi se pritoževal nad tematsko podobnostjo z drugimi risankami in predvidljivim razpletom, tako kot sem prepričan, da bo le redke gledalce zmotilo nažiganje štikelca Eye Of The Tiger, ki pospremi Turbov veliki trenutek. Pa kaj za to, če je skladba zasedbe Survivor bolj izrabljena kot pnevmatike po koncu tekme formule 1, ko pa se ta tako lepo poda k prizorom zmagoslavja. Če vam kaj ni pogodu, krivite Rockyja, ne Turba.

Podobni klišeji in neambiciozna zgodba vas torej ne bi smeli ovirati, da ne bi zdrveli v kino in se prepustili neškodljivi družinski zabavi, ki je primerna za gledalce vseh starosti. Turbo je videti in slišati odlično, tudi v sinhronizirani različici. Šale so dovolj smešne in animacija je brezhibna. Film, še posebej prva polovica, učinkuje tudi kot povsem spodobna komedija, ne samo kot risanka (enolični polži so še vedno zanimivejši od članov lažne družinice, ki v pozabljivi komediji Mi smo Millerjevi čez mejo tihotapi prepovedane substance). Več kot dovolj razlogov za priporočilo.

Pri trenutnem številu animiranih celovečercev in dobičku, ki ga ti prinašajo, pa se lahko upravičeno vprašamo, koliko od njih se jih bo zapisalo v zgodovino. Samoumevno je, da se bodo zasidrali v srca generacije, ki ob njih odrašča, toda ali jih bodo odkrivale tudi poznejše generacije, kot to velja za Disneyjeve klasike in velik del Pixarjevega opusa? Veverica iz Ledene dobe je neznansko zabavna in bo takšna tudi ostala, toda ali jo res lahko primerjamo s Sneguljčico, Pepelko, Nemom ali Remyjem?

Če nisem omenil vašega najljubšega lika, mi ne zameriti, veliko jih je. Številni verjetno že nestrpno pričakujete nadaljevanje uspešnice Kako trenirati zmaja, ki predstavlja enega ustvarjalnih vrhuncev studia DreamWorks Animations, torej studia, ki nam je ob Turbu priskrbel še Krudove, Shreke in Madagaskarje. V zadnjih dveh letih iz velikih studiev ni bilo risanke, ki bi imela tak čustven naboj kot zgodba o prijateljstvu med dečkom in zmajem s telesnima hibama. Med polžjimi dirkami se sicer znajde tudi prizor "Kako trenirati vrano", a je predvsem komično-akcijskega značaja. Če si pri ocenjevanju postavimo visoka merila, Turbo za Zmajem precej zaostaja.

A zakaj bi si jih? Kljub povprečni kakovosti risank v zadnjem času so te v veliki meri še vedno zagotovilo za zabavo starih in mladih (kar bi za povprečje igrane hollywoodske produkcije težko trdili). Turbo ni izjema. Ne nazadnje pa: kdo ve, kdaj, če sploh kdaj, bomo na velikem platnu dočakali imenitnejše, zabavnejše ali hitrejše polže.