OCENA FILMA: Pompeji

V Scottovega Gladiatorja vtaknite delujoč vulkan in dobili boste Pompeje (Pompeii) – vizualno všečno in presenetljivo gledljivo kombinacijo zgodovinske pustolovščine, prepovedane romance in filma katastrofe. Presenetljivo gledljivo zato, ker jo je režiral Paul W.S. Anderson, gonilna sila franšize Nevidno zlo in mož, ki je Dumasovo zgodbo o Treh mušketirjih spremenil v srednjeveško Vojno zvezd z letečimi jahtami in, če me spomin ne vara, morilskimi roboti. Verjemite mi, vse skupaj bi bilo lahko veliko slabše.

Začetek filma nas popelje v leto 62. Na ozemlju današnje Anglije divja upor keltskih plemen, ki ga rimljanske čete pod poveljstvom okrutnega Korvija (Kiefer Sutherland) brezkompromisno zatrejo. Sedemnajst let pozneje se Milo (Kit Harington), edini preživeli član svojega plemena, izkaže z nastopi v gladiatorski areni in s tem vzbudi zanimanje trgovca s sužnji, ki postavnega mladca prepelje iz provincialnega Londoniuma v Pompeje. Na poti se vanj zagleda Cassia (Emily Browning), hčerka premožnega pomembneža, ki se po več letih bivanja v prestolnici vrača nazaj v rodno mesto. Tja ji kmalu sledi tudi Korvij, zdaj senator, ki dekle prisili v zaroko. Sem kaj pomembnega pozabil? Da, tako Milo kot Cassia obožujeta konje in sovražita Rimljane, še posebej Korvija. Oh, potem pa je tu še nek vulkan ...

Najprej se posvetimo pomanjkljivostim. Zgodba je tako predvidljiva, da nam konec izda že poster filma. Brez opozorila in brez izhoda. Aha. Osrednji liki bi imeli velike možnosti za preživetje, če se ne bi – potem ko vulkan že izbruhne – toliko pogovarjali: kdo bo šel s kom, kdo bo rešil koga, koga se sploh splača rešiti ... Ko bi junaki vsaj malo manj govorili in malo več kašljali.

Dalje: med glavnima zaljubljencema ni kemije, oba imata toplejši odnos s konji. Njuna igra je obupna, če temu, kar prikaže Harington, sploh lahko rečemo igra. Še slabše se izkaže izkušenejši Sutherland. Igralec se je vloge rimskega senatorja lotil, kot da nastopa v Shakespearovi igri, na koncu pa izpade kot negativec iz kdove katerega nadaljevanja Umri pokončno, ki si je pomotoma oblekel napačen kostim. Da njegovega bizarnega naglasa in sikajočega govora niti ne omenjam.

Glede na to, da so se predmeti in trupla prebivalcev ohranili do danes, so imeli scenaristi čudovito priložnost, da zgodbo povežejo s sedanjostjo (srce vulkana namesto srce oceana). Toda ne, namesto tega moramo spremljati predvidljivo usodo temnopoltega gladiatorja, ki ga do svobode loči samo še en boj (ubožec konča podobno kot temnopolti policist, ki ga do upokojitve loči samo še en dan), zgodbo pa po nepotrebnem razvlečejo še nepotrebne politične napetosti med Rimom in Pompeji. Ko je eden od Pompejcev vzkliknil "Kaj pa so Rimljani kadarkoli storili za nas?!", sem se spomnil prizora iz Brianovega življenja, v katerem na isto vprašanje odgovorijo z naštevanjem dosežkov rimljanske civilizacije.

Po ogledu filma sem si prebral nekaj zgodovinskih zapisov o dogodku in se začudil podatku, da so prebivalci Pompejev dan pred izbruhom ognjenika praznovali vulkanalije – praznik, posvečen rimskemu bogu ognja in vulkanov. Toda, poglej ga, zlomka – v filmu ne praznujejo vulkanalij, temveč vinalije, praznik vina! Očitno so se ustvarjalci zbali, da bi se lahko kdo iz filma še kaj naučil, ali pa niso znali krute ironije vplesti v zgodbo.

Na srečo se po dobri uri filma dokončno prebudi Vezuv, dim in pepel, ki se razširita po platnu, pa vsaj nekoliko prikrijeta neprepričljivo igro in pomanjkljivosti v zgodbi, če jih že ne moreta zadušiti. Tragedija, ki je pred slabimi dva tisoč leti doletela prebivalce Pompejev, je sama po sebi dovolj zanimiva, da v gledalcih prebudi domišljijo, ustvarjalci so morali prispevati samo posebne učinke in v tem pogledu so se izkazali. Pohvaliti moram tudi izvirno koreografijo gladiatorskih bojev in odsotnost pretiranega nasilja.

Pompeji se ne pretvarjajo, da so kaj več kot cenena zabava brez umetniških ambicij, posneta v tradiciji B-filmov, ki nagovarja predvsem mlajše in manj zahtevno občinstvo. Poleg ciljnega občinstva pa se bodo ob filmu lahko kratkočasili tudi zahtevnejši gledalci, ki bodo v kinodvorano vstopili brez pričakovanj in pustili razum pred vhodnimi vrati. Ne glede na to, h kateri skupini gledalcev bi sami sebe uvrstili: ne vzemite vsega skupaj pretirano resno, pa bo.