OCENA FILMA: Paddington

Pu, Ted, Jogi in Balu so zgodovina. V mesto je prispel naš novi najljubši filmski medvedek, ki sliši na ime Paddington. To je njegovo človeško ime (njegovo medvedje ime je težko izgovoriti in še težje zapisati), dobil pa ga je po londonski železniški postaji, na katero je pripotoval iz daljnega Peruja. (Še dobro, da ni zašel in pomotoma pristal na ljubljanskem kolodvoru – ob prvem stiku z "najlepšim mestom na svetu" bi jo bržkone takoj popihal nazaj v Peru.)

Na postaji medvedek (glas mu je posodil Ben Whishaw, najbolj znan po vlogi Q-ja v zadnjih dveh filmih o Bondu) spozna družino Brown. Po tem, ko ji izpove svojo žalostno zgodbo in pojasni razloge, ki so ga pripeljali v London, mu gospa Brown (Sally Hawkins) nadene človeško ime, ponudi začasno zatočišče in obljubi pomoč pri iskanju novega doma. Gospod Brown (Hugh Bonneville) nad idejo, da bo gostil kosmatega odvisnika od marmelade, sprva ni najbolj navdušen, nato pa, na veliko veselje mlajšega sina (Samuel Joslin) in ob splošni apatiji najstniške hčerke (Madeleine Harris) vendarle popusti pod ženinimi pritiski.

Še dobro – v naslednji uri in pol (v filmu teče čas nekoliko počasneje in se šteje v dnevih) bo preveč zaščitniški oče namreč spoznal, da je Paddington najboljša stvar, ki se je zgodila njegovi družini.

Pojem družinskega filma

Starši, ki se boste z družino odpravili v kino ogledat to izvrstno igrano-animirano pustolovščino v režiji Paula Kinga, se boste z gospodom Brownom poistovetili. To velja še posebej za starše otrok različnih generacij. Filmi, ob katerih se lahko zabavajo vsi družinski člani ne glede na spol in starost, so prava redkost in Paddington je značilen primer takšnega pravega čistokrvnega družinskega filma.

Zgodba, ki temelji na priljubljenih otroških knjigah britanskega avtorja Michaela Bonda, je resda preprosta in predvidljiva – za glavni zaplet poskrbi zlovešča nagačevalka v podobi Nicole Kidman –, a tudi izjemno topla, očarljiva, zabavna in ganljiva. King je ujel ravno pravšnje razmerje med humorjem, akcijo in (medo)dramo, njegov film pa odlikujeta še izvrstna "mike-leighevska" igralska zasedba, v kateri najdemo tudi Jima Broadbanta in Imeldo Staunton, ter neverjetna zavezanost k detajlom.

Oda "mestu, kjer so vsi drugačni in kjer nihče ne izstopa"

Ob vizualni odličnosti moram še posebej pohvaliti sporočilno vrednost filma. Paddington nam sporoča, da je dom veliko več kot samo streha nad glavo in da so vse družine enakovredne, hkrati pa je pripoved o kosmatem priseljencu, ki se prelevi iz outsiderja v junaka, tudi svojevrstna hvalnica britanski prestolnici in njenemu odprtemu značaju.

Film sem si ogledal prav tam – v Londonu. O slovenski sinhronizaciji torej ne morem soditi, sem pa vesel, da bo film z njeno pomočjo dosegel tudi najmlajše gledalce. Če sinhronizacij ne prenašate, obstaja rešitev: na Paddingtona pomislite ob naslednjih božičnih praznikih in sebi ali svojim bližnjim podarite DVD oziroma blu-ray tega čudovitega in (pri)srčnega filma, ki izpolnjuje vse pogoje za to, da postane nova družinska klasika. Če boste Paddingtona prehitro odpisali, si boste naredili medvedjo uslugo.

Napovednik filma Paddington: